V 73. letu starosti se je poslovil velik športnik in človek, predvsem pa priznani športni novinar, ki je slovenski in pomurski šport, zlasti nogomet, ponesel daleč po svetu, Franc Bobovec – Bobi, Ljubeč Gabikin mož, Petrin in Robertov oče, zlasti dedek (Stella Luna, Žan Luka in Izabela), se je rodil 5. julija 1951, strast do tega poklica pa je podedoval od svojega očeta, prav tako športnega navdušenca in novinarja. Njegovi članki in fotografije so bili objavljeni v praktično vseh slovenskih medijih, velik pečat pa je pustil zlasti pri hrvaških Sportskih novostih, ki so nekoč bile tudi edini slovenski športni dnevnik, kot dopisnik je delal tudi za Vestnik. Praktično do zadnjega, ko se je boril za življenje, je bil tudi eden največjih zbirateljev – dresov, značk, šalov, kap, fotografij, vstopnic in vsega, kar je povezano s slovenskim, evropskim in svetovnim nogometom, a tudi drugimi športi.
Najpomembnejša zbirateljska tematika so mu bili dresi, klubske zastavice, ki so bile izmenjane na uradnih tekmah, žoge, značke, športna literatura in arhivi fotografij, ki jih je posnel sam ali ki jih je dobil kot darilo vrhunskih športnikov. Vse te suvenirje je označeval z etiketami, bili so v zaščitnih folijah in brezhibno ohranjeni, tako da se na njih ni videl zob časa, čeprav so nekateri stari 70–80 in več let.
Kot aktivni športnik je tri sezone igral za Nafto, ko pa se je odločil za športno novinarstvo, je ostal aktiven v malem nogometu, saj ni bilo etično, pa tudi težko sprejemljivo, če bi poročal tudi o sebi. Bil je dobrih deset let kapetan v registriranem klubu malega nogometa FIST Lendava, kjer so igrali »Naftaši«, tehnično podkovani in želi uspehe doma in na tujem. Začelo se je leta 1973, ko so zaradi obvladanja madžarskega jezika po naključju dobili priložnost, da predstavljajo Jugoslavijo na svetovnem srečanju mladih na Madžarskem, kjer so prišli do finala in na poti do finala izločili tri prvoligaše. V mladih letih je aktivno igral tudi namizni tenis, kasneje le rekreativno, in ker sta oba z ženo Gabi uživala v tem športu, sta se še bolj zbližala. Celo na morje nista odpotovala brez loparčkov. Pozneje, ko se je že upokojil pa je še posebej obujal spomine in največ pozornosti posvečam vnukom. Ob vsem naštetem pa ne gre prezreti, da je Bobi ob 100-letnici NK Nafta kot darilo klubu napisal tekst za klubsko himno, ki jo je uglasbil Halicanum in je dejansko prava uspešnica. S Ferijem, kot so ga mnogi imenovali, ki je mimogrede napisal tudi himno NK Nafta, so odšli tudi dragoceni spomini. Njegovemu peresu, ki ga je imel raje od današnje računalniške tehnologije, je zmanjkalo črnila, vendar besede, prelite na papir, ljubezen do družine, prijateljev, do športa in nogometa bodo živeli večno, še posebej v prekmurskih in slovenskih nogometnih krogu.