V rubriki Kriminalne zgodbe v informativni oddaji Svet so sinoči prikazali Bojana Žalika, ki v zaporu preživlja 30-letno zaporno kazen. Bil je prvi v Sloveniji, ki je bil obsojen na najvišjo možno zaporno kazen. Ta ga je doletela zaradi umora Janka Makoterja.
Žalik je šel v zapor na Dobu pri 32 letih in prvih devet let preživel v osami. Kot je bilo predstavljeno, se je pozneje začel spraševati, ali je to edini možen način življenja zanj. Poglobil se je vase in se spremenil. Pravi, da na bolje. "Spremenil sem se v človeka, ki razume svoja dejanja in je kritičen do tega."
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Opisal je, da je med prestajanjem zaporne kazni opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo za pomočnika kuharja in dobil certifikat za dietnega kuharja. Danes 55-letni Žalik biva na odprtem oddelku v zaporu v Rogozi, kamor se je oktobra lani preselil po 23 letih prestane kazni na Dobu. Dela v zaporniški kuhinji, začne vsak dan ob 6. uri, nato pa skrbi za obroke zapornikov. Prizna, da najraje pripravlja sladice.
Vodja zapora v Rogozi Jožica Benčič je v prispevku dejala, da je bil Žalik k njim premeščen zaradi njihovih potreb po delu v kuhinji. Med vikendi tam ni inštruktorjev in obsojenci morajo takrat v kuhinji delati samostojno in biti zaupanja vredni. Javnosti je pokazal tudi svojo sobo, kjer na oknih ni rešetk, ter notranje dvorišče zapora, kjer se lahko obsojenci gibajo in sprejemajo obiske. V Rogozi je trenutno 36 obsojencev, ki lahko spremljajo televizijo, imajo pri sebi mobilne telefone in lahko dostopajo do spleta. Obiski so nenadzorovani, a velik del obsojencev domače raje obišče doma.
Žalik je med prestajanjem kazni navezal stike z nekdanjo simpatijo, zaljubila sta se in pozneje tudi poročila, na Upravni enoti v Trebnjem v spremstvu pravosodnih policistov. Maja 2022 je bil obsojenec v napol odprtem režimu, z delom v zaporu pa si je prislužil tudi izhode. Čez vikende je odhajal domov in takrat sta si z ženo, ki po njegovih besedah komaj čaka, da pride na svobodo, obnovila hišo.
V prispevku so prikazali še izseke novinarkinega preteklega obiska Žalika, takrat še v zaporu na Dobu. Leta 2017 je o svoji kriminalni preteklosti dejal, da je bil drugačna oseba in drugače je dojemal zadeve.
Kako je bilo oditi z Doba? Zatrdil je, da obstaja za zapornike pravilo, da ko zapuščaš zapor, se ne smeš obrniti, ker te vleče nazaj. Zato se sam, ko je prestopil prag, ni obrnil in kar pozabil. V minulih dneh je drugič zaprosil za pogojni odpust, saj da pogoje izpolnjuje. Prva prošnja je bila zavrnjena, ker pa je sedaj v svobodnejšem režimu pričakuje premik v pozitivno smer. Pristavil je, da je prošnji priložil tudi namero bodočega delodajalca o zaposlitvi. Čaka ga delo monterja pohištva.
Dotaknil se je tudi pričakovanj, kaj ga čaka na prostosti. Zatrdil je, da v domačem okolju niti enkrat ni občutil nobene oblike stigmatizacije, kako bo odreagirala širša družba, pa je druga zgodba. "Več kot sem dal, ne morem dati, lahko dam edino še življenje ali dušo," razmišlja. Priznava, da je njega pot iz mladosti vodila direktno v zapor. "Ko je človek mlad, misli, da je pameten in vse ve. Sedaj drugače gledam na vse in to je bil notranji razvoj, da sem to sposoben analizirati in si ne delam utvar, da so za vse drugi krivi. Ne, vsak je sam odgovoren za svoja dejanja in početje. Kaj počnemo, takšne so posledice," pravi. V zaporu je napisal tudi knjigo in se pripravlja na izdajo knjige.