»Gre za najhujše kaznivo dejanje in odločitev sodišča je odvisna od mnenja strokovnjakov medicinske stroke, zato smo predlogu ugodili,« je decembrski narok na sojenju 49-letnemu Damirju Softiću iz Tuzle končal sodnik Stanislav Jug, predsednik velikega senata, ki razsoja v zadevi umora v Slomškovi ulici v Murski Soboti. Senat je ugodil odvetnici Tanji Koračin Bohar, pooblaščenki družine žrtve, Marsela H. iz Kroga, da se pridobi novo mnenje psihiatrične stroke. Danes je na okrožnem sodišču razpisan narok, na katerem je predvidena predstavitev omenjenega mnenja. Zločin se je zgodil pred enim letom, 5. februarja lani.
Okrožni državni tožilec Matej Kučan je Softića obtožil umora, v obtožnici je zapisano, da se je na žrtev spravil z nožem in ji prizadejal kar 37 ran. A ker izvedenci menijo, da je bil napadalec v času zločina v stanju neprištevnosti, je Kučan vloženo obtožnico za kaznivo dejanje umora spremenil v predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu za največ pet let. Decembra lani je okoliščine o tem, v kakšnem duševnem stanju je bil obtoženec v času kaznivega dejanja, na naroku razlagal psihiater Jure Koprivšek, ki je sodeloval pri izdelavi izvedenskega mnenja mariborske medicinske fakultete. Softić je bil avgusta lani za potrebe dokončanja omenjenega mnenja na večdnevnem opazovanju v enoti za forenzično psihiatrijo mariborskega kliničnega centra, kjer so ugotovili, da je moril neprišteven.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Inline hokej: Horobek Fčele z dvema zmagama začele sezono
V preostatični hali - balonu pri OŠ Beltinci je bil prvi turnir letošnje sezone južne skupine 2. avstrijske lige v inline hokeju, v kateri tekmuje tudi beltinska ekipa Horobek Fčele.
Posledica vojnih grozot
Neprištevnost je pri Softiću po oceni izvedenca posledica duševnih motenj. Kot vzrok, da ni mogel razumeti in nadzorovati svojih dejanj v času zločina, je Koprivšek navedel blodnjave motnje in bolehanje za posttravmatskim sindromom, kar je posledica vojnih grozot v Bosni in Hercegovini. Za posttravmatskim sindromom je po oceni psihiatra bolehal več kot deset let, če ne dvajset. Kot 18- ali 19-letnik je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v armadi BiH, ko se je v državi leta 1992 začela vojna. Zaradi tega je doživljal panične napade, leta 2012 so mu v bolnišnici v Tuzli potrdili omenjeno diagnozo. Težava je bila, je dejal Koprivšek, da v BiH dolgo časa niso zdravili ljudi, ki so doživeli vojne grozote, ker o tem ti niti niso želeli govoriti.
Softić je bil po njegovi oceni od poletja 2022 še posebej paranoičen, kar je pripisal tudi njegovim potezam. Tako je le dan ali dva pred zločinom poklical sodelavca in mu naročil, naj prijavi policistom, da ga nekdo zasleduje. Ali se je ustrašil sprehajalca s psom, ko je šel teč. Ter sam poklical na policijo, da je v prtljažniku avtomobila Marcela H., čigar registrsko oznako je imel zapisano na listu papirja, človeško truplo. Tega seveda v avtomobilu ni bilo.
Dejanje bi lahko kadar koli ponovil
Obdolženi po besedah psihiatra ni bil osredotočen izrecno na žrtev umora, saj se niti nista poznala. Na mestu žrtve bi lahko bil kdor koli, je poudaril Koprivšek. Ocenil je še, da bi lahko Softić dejanje kadar koli ponovil in da ni mogoče napovedati, kdaj. Zato je zanj priporočil zdravljenje in terapijo do konca življenja.
Potem ko je izvedenca zelo podrobno izprašal tožilec Kučan, tudi v tej smeri, ali lahko za obtoženega vseeno trdi, da je bil neprišteven, čeprav si je po zločinu umil roke in odšel do stanovanjskega bloka, v katerem so bivali njegovi sodelavci, je besedo dobila Koračin Boharjeva. Po Koprivškovem nastopu se je obregnila predvsem ob to, da v mnenju ni povsem natančno določena meja med popolno neprištevnostjo in morebitno bistveno zmanjšano prištevnostjo, zato je predlagala izdelavo dodatnega izvedenskega mnenja komisije medicinske fakultete v Ljubljani. Tožilec temu ni nasprotoval in je odločitev prepustil sodišču, Softićev zagovornik, odvetnik Peter Kobenter, pa je menil, da dodatno mnenje ni potrebno. Jugov senat je po posvetu ugodil odvetnici oziroma pooblaščenki družine pokojnika.
Tudi sodnik sam je izvedencu zastavil več vprašanj, eno od njih je bilo, ali podatek, da je imel storilec na listku zapisano registrsko številko žrtvinega avtomobila, ne pomeni, da je že od prej poznal svojo žrtev. Psihiater Koprivšek je kljub vsemu vztrajal pri mnenju, ki so ga izdelali v Mariboru.
V smrtnem strahu se je boril za življenje
Patologinja Tina Čakš Golec je na novembrskem naroku pojasnila, da so bile vse rane napadenega povzročene z istim ostrim orodjem, nožem. Z enim od vbodov je 26-letna žrtev utrpela 20 centimetrov dolgo rano na prsnem košu, pri čemer je imela prerezano desno pljučno krilo, osrčnik in srce, in zaradi tega je izkrvavela. Po oceni izvedenke sodne medicine je 26-letnik do takrat, ko je omagal in umrl, utrpel vsaj 30 vbodov in ureznin. Rane je imel po vsem telesu, od lasišča, obraza, zatilja, vratu, prsi in hrbta ter po rokah in nogah. Patologinja je takrat še ocenila, da se je Marcel H. intenzivno branil pred napadalcem z nožem in se v smrtnem strahu boril za življenje.
Kaznivo dejanje se je začelo v sobi 26-letnika, nato pa se preselilo na hodnik večstanovanjske stavbe. Marsel H. in Softić sta bila soseda, vendar se razen bežnih srečanj menda sploh nista poznala. Softić je po incidentu pobegnil, vmes zaradi poškodb omagal na avtobusni postaji, nato pa se je zatekel na parkirišče stanovanjskih blokov v Vrtni ulici, kjer živijo njegovi znanci. Tam so ga izsledili policisti.
»Morilcu je bilo popolnoma vseeno«
Naroke na soboškem okrožnem sodišču spremlja tudi pokojnikova družina. Novinarskim poročevalcem je teta Marsela H. nedavno izročila pismo, v katerem je med drugim zapisano: »Marselova družina, sorodniki, prijatelji in znanci smo globoko pretreseni, obupani in povsem zlomljeni nad groznim in nepojmljivim umorom. Poleg strašljivega in nevzdržno bolečega dejstva, da je moral nič kriv in nič dolžan Marsel pretrpeti nepopisen strah, obup, neznosne bolečine in številne hude rane morilčevega popolnoma nepričakovanega grozovitega napada, nas vse, ki smo Marsela poznali, neizmerno bolijo, jezijo in žalostijo neresnične, zmotne in hudo krivične objave medijev, posledično pa krute ulične in gostilniške špekulacije, da naj bi šlo za obračun, obračun z noži, za motiv umora je morda krivdo ljubosumje …
Svojega nečaka poznam od prve ure njegovega življenja in z gotovostjo trdim, da ga ni človeka, ki bi imel kakršen koli povod ali razlog, da bi dvignil roko nad tako ljubeče, skromno, pošteno, dobrodušno, hvaležno in prijazno bitje, kot je Marsel. Ni je osebe, ki bi bila z njim skregana ali v nesoglasjih, in ne poznam nikogar, ki bi mu Marsel kadar koli rekel ali storil kaj žalega. Vse od trenutka, ko se nam je zaradi krvavega zločina sesulo življenje, trdim, da je bilo morilcu popolnoma vseeno, koga je umoril, in da bi namesto našega Marsela lahko napadel kogar koli. Poleg agonije in trpljenja zaradi izgube nedolžnega, vedno prijaznega, nasmejanega in vedno vsem pomagati pripravljenega mladeniča nas boli in uničuje do neba segajoča krivica, ki je našemu ljubemu, dragemu Marselu bila storjena po smrti. Z morilcem in njegovo usodo se domači ne zmoremo ukvarjati. Zaradi prizadetosti, zlomljenosti in izčrpanosti se komajda držimo pri življenju …«