Zaprisežena Štajerka Tina Vrbnjak iz Selnice ob Dravi si ni nikoli predstavljala, da bo postala Ljubljančanka, a prav to se je zgodilo. »Nikoli si nisem prav goreče želela, da bi postala igralka, a sem na II. gimnaziji Maribor spoznala čar tega poklica v dramskem krožku. Takrat sem tudi veliko pisala in kaj kmalu bi se lahko zgodilo, da bi se odločila za novinarski poklic.« Za to, da poskusi srečo na AGRFT-ju, jo je prepričal mentor gimnazijskega dramskega krožka. »Vsi gredo na sprejemne izpite prestrašeni in polni treme, jaz pa sem šla sproščena in neobremenjena. Imena večine iz komisije sem že poznala, hec pa je bil, da sem imela čisto zgrešene predstave ter pomešane obraze in imena. V komisiji je bilo kar nekaj režiserjev, ki pa jih običajno ne vidimo, saj so za kamero. Na srečo je šlo vse kot po maslu, tako na sprejemnih izpitih kot pri študiju.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Pomurski judoisti do več medalj na memorialu v Mariboru
Pomurski judoisti so nastopili na 12. memorialu Nika Vrabla v Mariboru, ki ga je organiziral Judo klub Branik.
Tako kot večina študentov je bila tudi Tina vesela, da je diplomirala. »Sem si pa življenje igralke predstavljala čisto drugače. Prepričana sem bila, da bom svobodnjakinja in gostovala po različnih gledališčih tako v Sloveniji kot na tujem, se dodatno izobraževala in počela še vse kaj drugega. A razpletlo se je popolnoma drugače in daleč od mojih načrtov. Ne bom rekla, da te možnosti nisem imela, a se je zgodilo, da sem v Drami dobila redno zaposlitev in se svojim mladostnim sanjam odpovedala na račun socialne varnosti, ki ti jo ponuja redna služba in je v teh časih velik privilegij. Kljub temu sodelujem z drugimi gledališči in delam svoje projekte, snemam serije, a le, če mi to dopuščajo obveznosti v Drami. Včasih je usklajevanje zelo naporno, zato si moram življenje res dobro organizirati. Na srečo ali pa tudi ne imamo v Drami ustaljen urnik. Imamo dve vaji na dan, prvo zjutraj, drugo zvečer, lahko pa jo zamenja predstava. Za snemanje serij sem porabila čas med obema vajama ali ob prostih dnevih. Na srečo pa sta se obe seriji, tako Ja, chef! kot Gospod profesor, snemali v Ljubljani, zato je bilo logistično veliko bolj enostavno. Gospoda profesorja smo snemali poleti, ko smo gledališčniki na dopustu, in to je pomenilo, da sem se mu morala odpovedati. A nič ne de, z ekipo smo se odlično ujeli in na snemanju sem res uživala.«
O prepoznavnosti
Tina je z vlogo v seriji Gospod profesor požela veliko pozornosti in tudi prepoznavnosti. »To prinesejo filmi, še zlasti serije, ki se predvajajo na televiziji, saj tako prideš v dnevne sobe številnih Slovencev. Velikokrat me vprašajo, kje se bolj vidim, na gledališkem odru ali pred kamero. To bi težko primerjala, ker gre za dva popolnoma različna svetova. V gledališču igraš predstave v živo in ne moreš si privoščiti napak, pri filmu pa je vse odvisno še od drugih dejavnikov, kot so vreme, svetloba, sama lokacija in številni nepredvideni zapleti, zato se lahko prizore ponavlja v nedogled, kar zna biti zelo naporno in utrujajoče. A oboje ima svoj čar.«
Čeprav doma nima televizorja, si je ogledala celotno serijo Gospod profesor. »Ko sem bila med pandemijo bolna, je bilo veliko časa in priložnosti, da si na računalniku ogledam še kakšne tuje serije, ki so zelo priljubljene. S tehniko si nisem prav blizu, a so mi vse pokazali in zdaj si lahko serije ogledam tudi na računalniku. Kar zadeva Gospoda profesorja, je bilo pa kar zabavno, saj sem od snemanja nekatere stvari že pozabila oziroma si nisem predstavljala, kako bo kakšen prizor prikazan.«