Srečala sva se v središču Ljubljane ter se pogovarjala o njegovem življenju v Sloveniji in njegovem umetniškem ustvarjanju. Seveda nisva mogla mimo vojn, ki uničujejo ogromno držav … Tudi njegovo.
Pozdravljen, El Henry, sklepam, da to ni tvoje pravo ime?
Pozdravljena, ime mi je Mohamed, sem iz Palestine, natančneje iz Gaze, in že tri leta živim v Sloveniji.
Kako to, da si se odločil priti v Slovenijo?
To je bila dejansko res velika sreča, da sem prišel sem. Že prej sem poznal vašo državo in imel nekaj prijateljskih stikov tu. Res sem si želel priti sem in moje želje so se na srečo uresničile.
Kako ti je uspelo priti v Slovenijo?
Uredil sem si delovni vizum in zdaj sem tu, kjer seveda tudi delam. A čeprav sem po poklicu fizioterapevt, trenutno delam nekaj drugega – sem v sektorju avtomobilske elektronike.
Kako ti gre od rok naš jezik? Se ti zdi težek?
Poskušam govoriti slovensko, želim se naučiti slovenščine, vendar moram reči, da je slovnica kar težka … A razumem že veliko.
Tvoja velika strast je glasba … Od kdaj se ukvarjaš z njo?
Začel sem že leta 2010, moj prvi uradni videospot je izšel pet let pozneje, torej leta 2015. V tej skladbi govorim o prelepi družini, prelepi državi in predvsem o mojem prelepem mestu Gazi – kjer sem imel veliko sanj … Toda v moji državi je veliko trpljenja, žalosti in to se nikoli ne konča.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Muri kazen disciplinskega sodnika
Disciplinski sodnik Nogometne zveze Slovenije Boštjan Jegič je po 13. krogu Prve lige Telemach po medsebojni tekmi v Murski Soboti (1:1) zaradi nešportnega in neprimernega vedenja navijačev izrekel nekoliko višji denarni kazni nogometnima kluboma Maribor in Mura.
Torej že na začetku, ko si začel delati, so bile tvoje pesmi posvečene tvoji državi?
Da, moje pesmi govorijo o življenju in trpljenju Palestincev, seveda govorim tudi o sebi in svojem življenju.
Ampak v rapu so velikokrat bolj lahkotne teme … Ali imaš kakšno skladbo o lepih dekletih in ljubezni ali drugih, mogoče nekoliko bolj lahkotnih tematikah?
Ne, žal ne morem. Sicer sem poskušal, vendar mi ni šlo. Čeprav me je mnogo prijateljev spodbujalo, da napišem kaj bolj lahkotnega, mi to nikakor ne gre. Govorim o tistem, kar je v mani, rapam o resničnem stanju, o naši realnosti. Dejansko sem se že kot najstnik ukvarjal s pisanjem, že od 14. leta sem zapisoval svoje misli … in potem se je to nekako spontano zlilo v to zvrst glasbe.
Si imel kakšne vzornike, mogoče iz tujine?
Dejansko ne vzornike, ampak prijatelje. Vsak raper ima svoje življenje in svojo pot. Jaz govorim o svojem, oni o svojem …
Kako je bilo snemati glasbo v Palestini? Kakšen je bil studio, kjer si snemal?
Oh, v Gazi je bilo to zelo težko. Imeli smo sicer neke organizirane ustanove, ki so bile namenjene talentiranim ljudem, vendar je bilo izjemno težko. Zaradi izraelske okupacije nam je bilo gibanje na Zahodni breg praktično onemogočeno … Kaj šele v Evropo ali kam drugam. Tudi če sem želel kupiti mikrofon, ga nisem mogel. Poleg tega je bila cena tako vrtoglavo visoka, da res ni šlo.
Kako pa je zdaj, ko si v Sloveniji? Kako je videti tvoja produkcija?
Zdaj imam svoj mikrofon, računalnik in zelo preprost domači studio. Pač osnovno orodje, s katerim lahko ustvarjam. Čeprav bi si želel imeti več, da bi lahko denimo snemal tudi inštrumente, je trenutno tako. Grem tudi do mojega prijatelja, skladatelja, pianista in producenta – Bowraina. Skupaj sva ustvarila tudi skladbo We are the seeds (Mi smo semena) in remix za skladbo Here is everything (*Here everything was lost).
Kje si posnel video za skladbo Here is everything (*Here everything was lost)?
Ta video sem posnel prav v Gazi, leta 2019. Na sebi imam prepoznavno oranžno uniformo, kot jo imajo zaporniki. Sam sem jo naredil. Na njej je številka – 2.000.000. S tem sem želel povedati, da smo vsi v Gazi zaporniki.
Kako se počutiš zdaj, ko je stanje tako eskaliralo?
Zelo sem žalosten, živčen … Ves čas poskušam priti v stik z družino in prijatelji, ki so še v Gazi. Ves čas iščem novice o tem, kaj se dogaja, kjerkoli sem, spremljam dogajanje. Na žalost se moje pesmi rojevajo prav iz žalosti. Ne morem razložiti svojih čustev. Težko je.
Je tu v Ljubljani še kdo iz tvojega mesta, s katerim se lahko pogovarjaš?
Da, na srečo imam enega brata tu. Drugi je v Avstriji. Tu sem spoznal še nekaj ljudi iz Gaze, ampak vsakič, ko se srečamo, govorimo le o tem, kaj se dogaja v Gazi. Dejansko želimo prek pogovora odgnati čim več negativnosti in ohraniti neko upanje, da bo morda nekoč bolje.
Pred kratkim si imel koncert. Ljudje, ki so bili tam, so slišali zgodbo o tvojih starših …
Da, to je skladba My Life (Moje življenje), ki je tudi na mojem YouTube kanalu. Ta je nastala po najhujšem obdobju v mojem življenju … Izgubil sem oba starša in to v roku sedmih mesecev. Tudi tu je razlog okupacija in nezmožnost prostega premikanja. Oba starša sta bila hudo bolna, potrebovala sta zdravila in primerno zdravniško oskrbo. Že do zdravil nam ni uspelo priti. Mama bi morala na Zahodni breg na operacijo … Vendar je preteklo preveč časa in sta oba umrla.
Prepričan sem, da sta zdaj v najboljšem mogočem kraju, v miru … Daleč od vsega, kar se zdaj dogaja, daleč od trpljenja, stradanja, razseljevanja. Vsakič se zahvalim Bogu, da nista več živa, ker vsakič, ko vidim, kako starejši ljudje bežijo, se skrivajo pred bombami, stradajo v šotorih … Zakaj? Kaj so oni naredili? Morali so zapustiti svoje domove, odgnali so jih … To je velika katastrofa. V našem jeziku nakba.
Ali misliš, da imamo v Sloveniji pravo predstavo o tem, kaj se tam dogaja? Misliš, da mediji sporočajo pravo resnico?
Tu sem srečal veliko ljudi, ki veliko vedo, ki veliko berejo. To so predvsem starejši ljudje, ki se še spominjajo našega predsednika Arafata. Ti ljudje se spominjajo tudi trenutka, ko je Palestina priznala novonastalo Slovenijo. Tu pa so tudi družbena omrežja, ki v veliki meri pokažejo, kaj se dejansko dogaja … Korak za korakom – ljudje vidijo.
Ljudje gredo tudi na ulice, vsepovsod … Kaj misliš o tem?
Vesel sem, da nas ne pozabijo, in daje mi energijo, ko vidim, da nam na ulicah dajejo glas. Res upam, da se ta glas ne bo polegel.
Torej raperji imate glas. Koga poznaš od slovenskih raperjev?
Veliko jih poznam. V Kinu Šiška smo letos spomladi imeli dva koncerta, posvečena Palestini. Sledilo je še nekaj koncertov po drugih slovenskih mestih in moram povedali, da sem srečal ogromno zelo znanih slovenskih glasbenikov, ki so govorili o nas … To je res neverjetno! Zelo lepo je, da govorijo tudi o Palestini.
Boš kdaj posnel kaj s kakšnim slovenskim glasbenikom? Raperjem?
Tudi to bo prišlo na vrsto. Že sodelujem s slovenskimi glasbeniki, kot sta Bowrain in Kiki, izjemna umetnica. Potem so tu tudi prijatelji iz Sirije, ki že pojejo v slovenščini. Tudi sam bom poskusil kaj zapeti v vašem jeziku, počasi mi bo vendarle uspelo in kmalu boste slišali dobre in nove novice.
Videti je, kot da se ukvarjaš s športom?
Ukvarjam se z bodibildingom. To pa predvsem zaradi študija, saj sem fizioterapevt. Rad sem zdrav in rad sem videti dobro. Pozitivno je biti svež, aktiven in, ja, tudi močan.
V Palestini si imel najbrž drugačen način prehranjevanja?
Da, tu je zelo velika razlika. Med arabsko in slovensko hrano ali balkansko na splošno. Mi uporabljamo zelo veliko začimb in dejansko ne najdem vseh v Sloveniji. Ampak glede na to, da sem športnik, se moram tako ali tako prehranjevati na specifičen način.
Je kakšna jed, s katero se pregrešiš v Sloveniji?
Seveda, najbolj znana – burek in jogurt. Pa tudi čevapčiči.
Za konec, imaš kakšno sporočilo za naše bralce?
Moje sporočilo je, ne pozabite na Palestino, Libanon, Sirijo, Jemen … to je to – vaša beseda lahko naredi zelo veliko … Tega res nikoli ne pozabite. Upam, da se vsako trpljenje čim prej konča, in hvala, ker dajete glas tudi našim ljudem.