Jure Kljajić

Osnova za vsako prehransko varnost so kmetijska zemljišča. Ta se v Sloveniji raztezajo le na četrtini vsega ozemlja, poleg tega najboljša zemljišča izgubljamo zaradi pozidav in zaraščanja. Po namenski rabi prostora kmetijskih zemljišč oziroma glede na prostorske načrte imamo v Sloveniji nekaj več kot 673 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, po dejanski rabi oziroma glede na letalske posnetke pa dobrih 595 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU). Glede na površine, ki jih kmetijska gospodarstva prijavijo zaradi uveljavljanja ukrepov kmetijske politike ali zaradi zakonskih obvez, je teh KZU dobrih 491 tisoč hektarjev.

Omejen resurs

V imenu države s kmetijskimi zemljišči gospodari Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju sklad). Gre za 61.572 hektarjev državnih kmetijskih zemljišč, med katerimi je nekaj manj kot 27 tisoč hektarjev njiv in skupno približno 5 tisoč hektarjev trajnih nasadov, med katerimi so hmeljišča, vinogradi, sadovnjaki in rastlinjaki. Delež površine zemljišč, s katerimi gospodari sklad, znaša glede na vsa kmetijska zemljišča na območju države 9 odstotkov. Fizične osebe imajo sklenjenih 16.593 zakupnih pogodb za skupno 32.782 hektarjev kmetijskih zemljišč oziroma v povprečju 2 hektarja na osebo, pravne osebe pa imajo sklenjenih 560 zakupnih pogodb za skupno površino 21.144 hektarjev kmetijskih zemljišč oziroma v povprečju 37,8 hektarja na osebo.

Med pravnimi in fizičnimi osebami po izjavah sklada sicer ni nobene razlike, kar se tiče položaja obojih kot zakupnikov. Temu pritrjujejo tudi na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), kjer ne zaznavajo, da bi kmetijska podjetja izvrševala kakršne koli pritiske, kadar je govor o kmetijskih zemljiščih. Proizvodnja kmetijskih podjetij poteka večinoma na državnih zemljiščih, če bi ta podjetja imela možnost, pa bi si zagotovo želela dodatnih obdelovalnih površin. »Kmetijska zemljišča so omejen resurs in pri tem imajo kmetijska podjetja omejeno predkupno pravico, kar pomeni, da nimajo vedno prednosti pri nakupu. Zakonodaja je jasna in primerno urejena, vsekakor pa zaznavamo, da imajo tudi podjetja interes po dodatnih površinah, ki bi jih rada obdelovala,« so še dodali.

Kmetijske organizacije ob tem opozarjajo tudi na podaljševanje zakupnih pogodb na državnih kmetijskih zemljiščih, ki po njihovem mnenju ne bi smele biti avtomatske, sploh kadar gre za spremembe lastniških razmerij, kot je to bilo nedavno tudi v primeru skupine Panvita. Zakupne pogodbe s skladom se podaljšujejo v skladu s 13. členom pravilnika o zakupu kmetij in kmetijskih zemljišč. Ta pravi, da če nobena od pogodbenih strank najmanj šest mesecev pred iztekom zakupne pogodbe te pisno ne odpove, se šteje, da je dotedanja zakupna pogodba podaljšana za prvotno dogovorjeno dobo, razen v primeru, ko je na zemljišču trajni nasad. V tem primeru se prvotna zakupna pogodba podaljša za 10 let. Seveda ta člen velja le v primeru, da zakupnik spoštuje obveznosti zakupne pogodbe, določene v omenjenem pravilniku in v zakonu o kmetijskih zemljiščih.

Samo 800 kvadratnih metrov

Slovenija se, kar se tiče zaščite kmetijskih zemljišč, že vrsto let sooča z resnimi težavami, bistvenih ukrepov, ki bi to spremenili, pa ni bilo. Po podatkih kmetijskega ministrstva smo v zadnjih desetih letih izgubili prehransko varnost za več kot 20 tisoč prebivalcev Slovenije. Analiza za obdobje med letoma 2012 in 2022 kaže, da smo zaradi pozidave izgubili predvsem njive z visokim proizvodnim potencialom oziroma bonitetami, medtem ko so se zarasli predvsem travniki s praviloma nižjim proizvodnim potencialom. »Zaraščene površine lahko vedno vzpostavimo nazaj v kmetijsko rabo, medtem ko pozidava trajno degradira tla, ki so neobnovljiv naravni vir. Tla nastajajo zelo počasi, od nekaj deset let do nekaj tisoč. Pozidava je z vidika tal in izgube kmetijskih zemljišč najbolj problematična degradacija.«

Kot je pojasnil Roman Žveglič, sedaj že nekdanji predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), gre pri vsakem kmetijskem zemljišču, ki ga pozidamo, za nepovratni postopek. Posledice so seveda take, da imamo že sedaj v Sloveniji samo 800 kvadratnih metrov za prehrano ljudi. Temu pritrjujejo tudi na kmetijskem ministrstvu, kjer pravijo, da bi nadaljevanje izgub najboljših kmetijskih zemljišč vodilo v smer še nižje prehranske varnosti in slabšo suverenost države. Na splošno so pri izgubah najbolj problematične ravno najboljše njivske površine, ki imajo največje donose, najmanj omejitev pri izbiri kultur in načinov pridelave ter omogočajo večjo konkurenčnost pridelave glede na ostala zemljišča.

Primož Lavre

»Hkrati se s pozidavo in umeščanjem različne infrastrukture dodatno fragmentira kmetijski prostor, kar lahko prinese neželene učinke v smislu nastajanja degradiranih površin, dodatne razdrobljenosti parcel, pojava zaraščanja, otežene izvedbe zemljiških operacij, višjih stroškov obdelave, manjši interes po kmetovanju in tudi opuščanje kmetijske dejavnosti,« so še razložili na ministrstvu.

Še brez trajno varovanih zemljišč

Kako torej zaščititi najboljša (državna) kmetijska zemljišča? KGZS je pred približno mesecem dni na pristojno ministrstvo naslovila pobudo po ustavitvi poseganja v kmetijska zemljišča. Trenutni koncept določanja območij trajno varovanih kmetijskih zemljišč (TVKZ) je bil leta 2011 določen z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih. Po usklajevanjih je bil po besedah ministrstva to takrat edini družbeno sprejemljiv koncept, »si pa prizadevamo, da bi se določilo območja TVKZ kot splošni režim, ki bi se določil enkratno za celotno državo in ne bi bilo časovne omejitve desetih let, kot velja danes«. Trenutna uveljavitev namreč določa, da se območja TVKZ ne bodo smela spreminjati deset let od njihove določitve z občinskim prostorskim načrtom, tako je ta naloga prenesena na občine, to pa pomeni, da območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč določijo občine v postopku priprave oziroma sprememb in dopolnitev občinskih prostorskih načrtov (OPN). To po drugi strani prinaša številne izzive, dolgotrajnost postopkov in velikokrat tudi neodzivnost občin, saj do danes še ni bilo sprejetega nobenega OPN, ki bi določil območja TVKZ, čeprav je v postopku njihovega določanja 23 občin. »To stvar mora prevzeti država in narediti korak naprej, da najprej zaščitijo kot trajna tista kmetijska zemljišča, ki jih ima v lasti država, to so torej najboljša kmetijska zemljišča, se pravi njive in trajni nasadi,« je prepričan Žveglič.

Kako pa je v praksi? O tem smo za odgovore prosili vseh 27 pomurskih občin, do oddaje članka v tisk smo jih prejeli 13, in sicer od občin Apače, Gornja Radgona, Kuzma, Moravske Toplice, Puconci, Radenci, Razkrižje, Rogašovci, Sveti Jurij ob Ščavnici, Šalovci, Tišina, Turnišče in Velika Polana. V nobeni od naštetih občin v svojih občinskih prostorskih načrtih (OPN) nimajo sprejetega instituta TVKZ, bodo pa nekatere tega vključile v pripravo sprememb OPN.

Jure Kljajić

MKGP podpira pobudo KGZS o zavarovanju najboljših kmetijskih zemljišč. Tako trenutno projektna skupina aktivno pripravlja zakonske podlage, ki bi pohitrile zaščito teh zemljišč. »Ko bodo stvari pripravili, jih bomo seveda tudi pogledali,« odgovarjajo na KGZS. Na ministrstvu sicer ocenjujejo, da bi lahko trajno zavarovali okoli 350 tisoč kmetijskih zemljišč, določitev TVKZ pa je namenjena izključno ohranjanju naravnega vira, pomembnega za pridelavo hrane. »Navedeno pomeni, da TVKZ ne regulirajo kmetijske kulture, načina rabe in pridelave ter izvajanje agrarnih operacij, prav tako ne nasprotujejo ostalim ciljem in varstvenim režimom, ampak je tudi nadaljnja pridelava kasneje odvisna od ostalih vzpostavljenih režimov,« pravi pristojno ministrstvo.

Žveglič sicer pravi, da bi bil eden od učinkovitih ukrepov varovanja kmetijskih zemljišč tudi prepoved gradnje. Vsako spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč morata odobriti okoljsko in kmetijsko ministrstvo, če tega ne bi bilo, tudi pozidav ne bi bilo. »Za tiste najnujnejše infrastrukturne objekte, ki jih ne moreš umakniti z najboljših kmetijskih zemljišč, pa je več razlogov. Visoka cena kmetijskih zemljišč, visoka odškodnina, sprememba namembnosti. Ko bo enkrat strošek kmetijskih zemljišč 30 odstotkov stroška investicije, se bo tudi investitor začel spraševati, ali ima smisel graditi na najboljših kmetijskih zemljiščih ali pa bo iskal cone, kjer so že objekti, ki so nefunkcionalni in se jih lahko podre ali degradira na kmetijska zemljišča in tako naprej.« Žveglič še dodaja, da kmetje sicer na trajno zavarovanje kmetijskih zemljišč gledajo zelo različno. Tisti kmetje, ki od kmetije živijo, se kmetijskim zemljiščem ne odrekajo. Seveda pa je v Sloveniji tudi veliko lastnikov kmetijskih zemljišč, ki si predvsem želijo, da bi ta zemljišča spremenili v gradbene parcele, saj so takrat vredna več. »To je narobe. Največ bi moralo biti vredno kmetijsko zemljišče, ki je namenjeno obdelavi in pridelavi.«

Ohraniti obseg in pridelovalni potencial

Pri razvoju kmetijskega sektorja v Sloveniji in pri upravljanju s kmetijskimi zemljišči bi moral biti osnovni cilj vseh deležnikov v tej verigi, da so tako zasebna kot državna kmetijska zemljišča obdelana ter da se na njih prideluje hrana za ljudi in živali. Cilj stroke, politike in kmetov, med katerimi so tako kmetijska podjetja kot fizične kmetje, bi moral biti pri upravljanju s kmetijskimi zemljišči, da se ohrani njihov obseg in pridelovalni potencial, s tem pa se izboljša prehranska varnost države.

Polemike, kdo naj obdeluje državna zemljišča, se vrstijo že leta, zato je MKGP pred dvema letoma naročilo 120 tisoč evrov vredno raziskavo z naslovom Prenova sistema upravljanja z državnimi kmetijskimi zemljišči. Nosilka raziskave je bila Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, sodelovali so še strokovnjaki s Kmetijskega inštituta Slovenije ter Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Kot je razvidno iz analize, imajo največ zakupnih pogodb sklenjena kmetijska gospodarstva v ravninskih predelih Slovenije, med katerimi je tudi Prekmurje. So se pa v raziskavi osredotočili tudi na oblikovanje predlogov, kako bi lahko država upravljala s svojimi zemljišči. Kot je pojasnil Andrej Udovč, vodja raziskave, je treba vedeti, katere cilje želi država zasledovati. Ali je to prehranska funkcija in s tem večja prehranska suverenost države ali pa socialna in okoljska funkcija z malimi kmetijami, ohranjanje poseljenosti podeželja, zmanjševanje proizvodnje in s tem prispevek okolju in podobno. V primeru zagotavljanja proizvodne funkcije predlagajo, da čim več državnih zemljišč ostane v rokah večjih kmetijskih gospodarstev, saj se v nasprotnem primeru lahko doseže le prerazporeditev dohodka ali celo zmanjšanje proizvodnje. Pri zagotavljanju ostalih funkcij pa bi bile potrebne večje zakonodajne spremembe in spremenjena prednostna lestvica oziroma vrstni red zakupa državnih kmetijskih zemljišč.

BIOTEHNIČNA FAKULTETA

Pritisk občin zelo velik

Problem, ki ga zaznavajo tako kmetje kot kmetijsko ministrstvo, je tudi pritisk občin po spremembi namenske rabe kmetijskih zemljišč v stavbna. Na ministrstvu pravijo, da je ta zelo velik. »Ker ne nasprotujemo razvoju, v zadnjih letih dopuščamo nekatere spremembe namenske rabe pod pogojem zagotovitve omilitvenih ukrepov, torej z nadomeščanjem kmetijskih zemljišč. To pomeni vračilo primerljivih nepozidanih stavbnih zemljišč nazaj v kmetijska zemljišča, vzpostavitev kmetijskih površin iz drugih namenskih rab ali z izboljšavo pridelovalnega potenciala obstoječih kmetijskih zemljišč. V zadnjih letih nam s temi ukrepi bistveno bolje uspeva ohranjati bilančno stanje kmetijskih zemljišč kot v preteklosti,« so še pojasnili.

Pomurske občine, od katerih smo prejeli odgovore, imajo v lasti nekaj hektarjev kmetijskih zemljišč, izstopata predvsem občini Tišina z 222 hektarji in Moravske Toplice s 144 hektarji. Preostale občine imajo od pol hektarja do slabih 36 hektarjev, ki si jih lastijo. Šest občin od trinajstih v zadnjem desetletnem obdobju s spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč ni spreminjalo v zazidljiva, so pa to storile preostale. Občina Rogašovci je spremenila 14 hektarjev zemljišč, od tega 4,5 hektarja kmetijskih zemljišč podrobnejše namenske rabe najboljša kmetijska zemljišča in 9,5 hektarja kmetijskih zemljišč podrobnejše namenske rabe druga kmetijska zemljišča. »Razlogi za spremembe so bili predvsem razvojne potrebe občine, predlogi investitorjev in usklajevanje dejanskega stanja zaradi že zgrajenih objektov,« so pojasnili. Tudi tišinska občina je v zazidljiva spremenila 12 hektarjev kmetijskih zemljišč, pa šalovska 5 hektarjev za potrebe gradnje poslovne cone, širitve turistično-nastanitvenega centra Peterloug v Markovcih in podobno. Občini Kuzma in Moravske Toplice imata spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč v načrtu, saj pripravljata spremembe OPN. Zemljišča, ki jih imajo občine v lasti, sicer skušajo sproti prodati ali pa jih uporabiti za cestno in drugo javno infrastrukturo.