Jure Kljajić

Pri nas rastejo domala vse kulturne rastline, saj je zemlja dovolj dobra, z neba sije ravno prav sonca in pade ravno dovolj dežja. Ljudje ob Muri pri uporabi dobrin, ki smo jih podedovali in nam jih narava daje brezplačno, za svojo blaginjo prevzemamo odgovornost ravnanja s tem občutljivim naravnim virom žive, rodovitne zemlje. Ta nastaja v očem nevidnih in zapletenih naravnih procesih tisočletja. Živa zemlja se lahko kaj hitro uniči z neustreznimi posegi v prostor, ki povzročijo nepovratne spremembe. Če sprememb niti narava zaradi porušenega ravnovesja niti človek z uporabo tehnike ne moreta omiliti, jih ljudje plačujemo s svojim zdravjem. Vse bolj občutimo spremembe podnebja in vplive onesnaženja. Če je omilitev prvih morda nedosegljiva, bi ljudje onesnaženje v veliki meri zmanjšali že z lepim vedenjem. In če že človeštvo na planetarni ravni išče rešitve, ali bi jih morali iskati tudi ljudje ob Muri?

Do preloma tisočletja je Prekmurje še beležilo največji delež aktivnega kmečkega prebivalstva, po vstopu v EU se je pričela intenzivna deagrarizacija z zmanjševanjem števila kmetij in z večanjem obsega posesti posamičnega gospodarstva. Prodaja zemljišč je živahna, pri čemer gre zemlja v roke kmetom in nekmetom. Veliko zemljišč v obmejnem pasu odkupuje sklad kmetijskih zemljišč in jih nudi v zakup. Struktura in način rabe kmetijskih zemljišč se spreminjata brez načrtov. Obliko parcel ali rabe so prevzeli večji GERK-i, drobne krajinske prvine izginjajo, na podeželju živi vse več nekmetov ... Spreminja se videz krajine, biotska raznovrstnost upada, odpornost naravnih virov na podnebne spremembe se slabša ...

Krajina, nosilka naše prepoznavnosti, je v preobrazbi. Ob ravnanju z zemljo se sprašujem, ali je večji problem zaraščanje opuščenih zemljišč z gozdom ali je to tesnenje zemlje s pozidavo, ki vpliva na hiter površinski odtok padavinske vode, ali je to onesnaževanje s težkimi kovinami in sintetičnimi pripravki, odplakami, odpadki, ki se s spiranjem kopičijo v podzemni vodi, ki jo pijemo? Odgovore imajo odločevalci, ki smo jim volivci zaupali vodenje, tako kot potrošniki zaupamo pridelovalcem hrane, da na tržnicah in v trgovinah prodajajo za naše telo primerno in zdravo hrano. Čas je, da odpravimo staromodno miselnost »pojdi se učit, da ti ne bo treba delati na zemlji«.

Poklic pridelovalca hrane je najstarejši in najžlahtnejši, vsebuje skrb za naše zdravje in za živo zemljo. Pred odločanjem o spremembah rabe prostora je dobro poznati preteklost in naravne procese skozi dolga obdobja. Oblikovanost površja, podnebje in živost/rodovitnost zemlje so naravne danosti, ki so vplivale na naselitev naših krajev, ko so ljudje pred tisočletji pričeli pridelovati hrano na zemlji izkrčenih in požganih gozdov. Pa vendarle niso izkrčili vsega, saj so se zavedali, da je vloga gozda in grmovno-drevesnih pasov pomembna za kroženje vode, snovi in energije. Poleg naravnih danosti na rabo v krajini vpliva družbeno-ekonomski sistem, ki temelji na vrednotah skupnosti. Za nami so časi zemljiških gospodov, agrarnih reform, socialističnega zadružništva in kolektivnega kmetovanja. Živimo v liberalnem kapitalizmu ponudbe in povpraševanja. Ekonomija obsega, trgovska menjava na globalni ravni in doseganje dobičkov vplivajo na stanje okolja, pri čemer so vrednote »divje« narave in kulturne dediščine v podrejenem in celo nezaželenem položaju ter pogosto enačene z razvojno zavoro.

Obdelava zemlje vedno sledi tehniki. Začenši s kamnitim ralom, nato s pomočjo udomačenih živali je človek nedavno razvil stroje za lažje delo. S ciljem vse hitrejše obdelave je kmetijska mehanizacija vse večja in težja ter ekonomično učinkovita na velikih zemljiških parcelah. Krajinski vzorci se spreminjajo. Primerjava današnjega zemljiškega katastra s starim iz časa Marije Terezije nam razkrije spremembe v rabi, velikosti in obliki zemljiških parcel. Razbrati je, da je raba prostora, oblika parcel in katastrskih občin podrejena naravnim danostim in smo jo z zemljiškimi operacijami močno spremenili. Razlike so vidne tudi v krajinskih vzorcih med levim in desnim bregom Mure kot posledica različnega načina dedovanja v Avstro-Ogrski. Na levem bregu Mure se je posest delila na vse dediče, medtem ko je na desni strani ostala v rokah enega naslednika, ki so mu starši zaupali gospodarstvo. Zemljišča, ki se zaraščajo z gozdom, so običajno nezanimiva za intenzivno kmetijsko obdelavo, ker so nedostopna, majhna, suha ali premokra in slabše rodovitna. V naravnih procesih se bodo obogatila in sčasoma postala spet rodovitna. Takšne spremembe rabe v preteklosti so še ponekod vidne v goričkih gozdovih. Dolgotrajnejša izguba zemlje za pridelavo hrane je zagotovo na zemljiščih, ki jih zatesnimo z gradnjo in s tem preprečimo precejanje vode v globino, povzročamo spiranje in hiter odtok. Vračanje pozidanih, asfaltiranih in tlakovanih tal v rodovitno zemljo je skoraj nepredstavljivo in vsekakor dolgotrajno.

Odgovore o tem, kako v prihodnje ravnati z zemljo v žitnici Slovenk in Slovencev na način, da bo krajina privlačna, naravni procesi v ravnovesju, storitve narave delujoče in bodo ljudje zdravi in zadovoljni, je možno najti v medstrokovnem in medsektorskem sodelovanju vključujoč prebivalce in njihovo videnje o kakovostnem življenju v skupnem prostorskem načrtovanju, pri čemer bi morala potekati vodena izmenjava mnenj različno mislečih. Morda bo kdo iskal odgovor s pomočjo umetne inteligence, ki se vse bolj vmešava v naša življenja in kjer, vsaj nekateri, pogrešamo zdravo kmečko pamet, ki se je še nedavno ravnala v skladu z zakoni narave.