Profimedia

Nedavno sem se udeležila okrogle mize na temo nasilja nad ženskami, na kateri so spregovorile tudi pogumne ženske, ki so bile žrtve nasilneža in se jim je uspelo iz njegovih krempljev rešiti. Čeprav je minilo že več let, odkar se je nasilje končalo, se jim ob pripovedovanju o travmatičnih izkušnjah še vedno zatrese glas, so nervozne in zajokajo. Njihovo bolečino je lahko začutila vsa dvorana, ki je bila precej polna, večino stolov so zasedle ženske, nekaj je bilo tudi moških, lahko pa bi jih bilo še več, da bi slišali, kaj so sodelujoče povedale. O nasilju nad ženskami bomo sicer obširneje pisali v naslednji številki, kjer bodo opisane tudi njihove izkušnje in izhod iz težke situacije ter seveda vloga pristojnih institucij.

Okrogla miza je bila odlično organizirana, prek spletne aplikacije so bila možna tudi vprašanja iz občinstva. Eno od njih se je glasilo, zakaj je toliko nasilja v družinah, če imamo ničelno toleranco do nasilja. Kaj delamo narobe in kaj še lahko kot družba storimo, da tega ne bi bilo? Odgovor strokovnjakinje, ki že leta poglobljeno preučuje nasilje nad ženskami in femicide, je dal misliti. Dejala je, da se moramo vprašati, kakšne so naše vrednote, kakšne so vrednote družbe, v kateri živimo.

Jure Kljajić

Namesto da se ukvarjamo s posamičnim primerom in ga raziskujemo, moramo vzroke iskati na precej širšem področju, v družbi, in jih tam tudi reševati. Nasilje v družini, nad ženskami, v partnerskem razmerju ni stvar psihologije, ampak vrednot. Odnos teh moških do žensk ni stvar psihologije, zato tudi vzrokov zanj ne moremo iskati v alkoholu ali drugih psiholoških stanjih. To so lahko samo pridruženi dejavniki. Kot je še dejala strokovnjakinja, nasilneži zunaj svojega doma zelo dobro nadzorujejo svoje vedenje in reakcije ter so velikokrat spoštovani v družbi, zato je treba žrtvam prisluhniti in jih slišati, saj nam odstirajo svoja najhujša doživetja. Ena žrtev je pri tem opisala osebno izkušnjo, ko je njena osebna prijateljica vprašala znanko, ali bi, zdaj ko poznajo njeno zgodbo, pozdravila njenega nekdanjega moža. Pa je ta znanka odgovorila, da bi ga, saj njej ni ničesar naredil. Pa jo je potem prijateljica vprašala, ali bi, če bi videla, da je brcnil mačko, storila enako. Pa je odgovorila, da to pa ne.

Nasilje nad ženskami je še vedno močno razširjeno in – kar je morda še huje – družba ga ne obsodi tako ostro, kot bi ga morala. Nerodno je žrtvam, one so tiste, ki se sramujejo dejanj, ki jim jih je storil nekdo drug. Tudi zato je Gisele Pelicot junakinja današnjega časa in simbol boja proti spolnemu nasilju. Ko so njenega moža v supermarketu ujeli, kako je snemal ženske pod krili, so preiskali njegov računalnik in našli datoteko, ki jo je označil Zlorabe, kar kaže na to, da se je zelo dobro zavedal svojega početja. V datoteki pa je hranil 20 tisoč fotografij in videoposnetkov, na katerih je njegova omamljena in nezavestna žena spolni objekt več kot 50 moških, ki jih je on načrtno in po dogovoru spustil v hišo, da so jo posilili. Čeprav so ji svetovali, naj sojenje zoper posiljevalce poteka za zaprtimi vrati, je to zavrnila in dovolila objavo vsega z razlago, da ni ona tista, ki se mora teh dejanj sramovati, ampak nekdanji mož in posiljevalci. Da se nasilneži skrivajo v vseh slojih družbe, finančnih stanj, funkcij in starosti, priča tudi ta primer, saj so med posiljevalci Gisele Peilicot tudi lokalni mestni svetniki, zdravstveni delavci, nekdanji policist, paznik v zaporu, vojak, gasilec in drugi. Ko so jih aretirali, so bili stari od 26 pa vse do 73 let.

Zato ne poglejmo stran in ne bodimo tiho, če opazimo, da je nekdo žrtev nasilja. Če se nam odpre in nam to zaupa, prisluhnimo. Pri čemer žrtev ne sprašujmo, zakaj vztrajajo in zakaj se vračajo v strupeno razmerje. Vprašajmo jih, kako jim lahko pomagamo, da se iz tega pekla rešijo.