Jure Kljajić

V otroškem mesečniku Marijikin ograček, ki je v letih 1932–1940 izhajal v Murski Soboti, je katoliški duhovnik Jožef Klekl otroke redno opozarjal na nevarnosti alkohola in jim svetoval, naj se alkoholu izogibajo. Podobno je Anton Martin Slomšek v delu Blaže inu Nežica (1842) poudarjal, da je vino koristno le v zmernosti. V srednjem veku so otroci konzumirali vino kot nadomestek za hrano. Po koncu renesanse postane pitje vina sporno in v številnih kulturah je njegovo uživanje pri otrocih do določene starosti odklonilno oz. prepovedano. Slovenski otroci se po raziskavah Nacionalnega inštituta za javno zdravje zelo zgodaj srečajo z alkoholom – tretjina 15-letnikov je prvič pila alkohol pri 13 letih ali prej. Stroški zaradi pitja alkohola v Sloveniji znašajo okoli pet odstotkov vseh zdravstvenih izdatkov.

Prvi dokazi o gojenju trte in pridelavi vina segajo v Kavkaz in Bližnji vzhod okoli 6000–5000 let pr. n. št., od tam se je vinogradništvo širilo v Mezopotamijo, Egipt, antično Grčijo in Rim. V Egiptu je nad vinom bedel bog Oziris, kasneje sta ga nadomestila Bakh in Dioniz. Vinogradništvo je imelo skozi zgodovino pomembno vlogo v vsakdanjem in duhovnem življenju, o čemer pričajo mitologije, v katerih bogovi predstavljajo povezavo med božanskim in uživanjem vina. Po potopu je Noe najprej zasadil trto, na slovenskih tleh je to opravil Kurent v zamejskem Proseku nad Trstom. S krščanstvom je vino postalo del obredov, ki slavijo naravne cikle. Tudi Stara in Nova zaveza pogosto omenjata vino in vinograde kot simbole življenja, plodnosti in božanske milosti, saj se trta v Bibliji pojavi okoli petstokrat.

Na podoben način vino presega zgolj fizično uživanje in postane pomemben kulturni simbol tudi v filozofskih in duhovnih razpravah. Madžarski pisec in filozof Bela Hamvas je vino raziskoval kot kulturno in duhovno izkušnjo, z vidika antropologije je pitje komunikacijski, družbeni in kulturološki akt, javna podoba vina pa ima, kot meni znameniti vinski publicist Drago Medved, pri nas dve plati: pozitivno in negativno. V pozitivni podobi je vino pijača za odgovorne in trezne ljudi, v negativni pa je zgolj alkohol, ki ga je treba preganjati. Da Slovenci vino jemljemo še bolj resno kot vremensko napoved, dokazuje statistika, ki nas po porabi vina med evropskimi državami umešča na tretje mesto, in zveni kot tekmovanje, ki ga preprosto nismo hoteli izgubiti. Pred leti je redno zmagoval Vatikan.

Jure Kljajić

Že stari Grki in Rimljani so vedeli, kaj pomeni »doliti si kozarec za bogove«, in verjetno bi mnogi slovenski umetniki mirno dvignili kozarec v znak solidarnosti s temi starodavnimi tradicijami. Pomembno je poudariti, da vino ni zgolj kulinarični produkt, temveč tudi kulturni in državotvorni simbol, saj je z vinom povezana Prešernova Zdravljica, katere 7. kitica je slovenska himna, leta 1971 pa je bila modra kavčina oz. žametna črnina kot najstarejša trta na svetu vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov. Še posebej veliko z vinom in vinsko dediščino povezanih motivov in tem, ki zajemajo področja šeg, navad, praznovanj in žalovanj ter premične in nepremične ter nesnovne kulturne dediščine, najdemo v ljudskem slovstvu, ki je pogostokrat brez kritične obravnave posredovano otrokom in mladostnikom.

Pregled slovenske otroške in mladinske književnosti pokaže, da se teme, povezane z vinogradništvom, vinarstvom in vinom, povezujejo z motiviko kulturne dediščine kot nečesa izrazito pozitivnega, lok obravnave pa se razširi do motivike zlorabe vina, kar je posebej izrazito v slovenski mladinski literaturi. Zato je razumevanje in sprejemanje naravne in kulturne dediščine, prisotne v mikrokozmosu slovenske vinarske in vinogradniške tradicije in kulture, bistvenega pomena za razumevanje in interpretiranje literarnih del, v katerih ustvarjalci tematizirajo pridelavo, uporabo, uživanje in zlorabo vina ali uporabljajo motive iz dvatisočletne tradicije vinarstva in vinogradništva na območju Slovenije. Vinogradniška, vinarska in vinska tematika, ki je v slovenski otroški in mladinski književnosti pogosto povezana s kulturno dediščino, pa pogosto vključuje teme in motive, ki se pojavljajo v problemski literaturi.

Književnost za otroke in mladino, ki tematizira družbene probleme, ima ključno vlogo v izobraževalnem procesu mladih bralcev (vpogled v resnične življenjske situacije in spodbujanje kritičnega razmišljanja, sočutja in razumevanja), zato obravnava vina zahteva primeren način, ki upošteva starost bralcev in kulturne norme. Upoštevati bi morali kulturni, družbeni in zgodovinski kontekst ter vzgojni in izobraževalni okvir. Posebno obravnavo zahtevajo tudi teme, ki vino obravnavajo v okviru simbolne in religijske obravnave (iniciacija, evharistija, žrtvovanje, plodnost, posmrtno življenje). Vse omenjeno pa zahteva v vinogradništvu in vinarstvu vsaj povprečno izobraženega posredovalca slovenske književnosti.