Alenka Horvat: "Delo z otroki je fantastično"

Pomurska pediatrinja leta 2018 po izboru bralcev Alenka Horvat nas je sprejela v velikih, svetlih in pisanih prostorih svoje ambulante. Od koder včasih kak otrok, pove zdravnica, noče domov, saj prostori res bolj spominjajo na igralnico kot na ordinacijo.

Pediatrinja se je po opravljeni soboški gimnaziji in študiju na medicinski fakulteti v Ljubljani zaposlila na otroškem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota. Je zelo pristna in zgovorna. »Koncesijo sem pridobila leta 2012 in do leta 2015 delala v soboškem zdravstvenem domu, nato sem se preselila v te prostore. Tu je prijetno, tudi otroci se, kot se zdi, dobro počutijo. Naš namen je bil, da bo hiša svetla, topla in prijetna – tako za nas zaposlene kot paciente.« Horvatova ne ve natančno, zakaj se je odločila prav za pediatrijo, saj tudi zdravniški poklic ni bil njena prva izbira. »Medicina gotovo zato, ker sem smisel življenja našla v tem, da pomagam ljudem. Tako sem se resda odločila za neki humani poklic, a medicina sploh ni bila v prvi vrsti. Nikakor nisem vedela, kaj bi šla študirat (smeh). Bila sem generacija, ki je morala opravljati sprejemne izpite, in prijavila sem se na različne. Ker je bila slovenska vojna, so se datumi izpitov premaknili in raztegnili čez ves avgust, so pa bili na medicinski fakulteti prvi. Ko sem šla po izpitih domov, sem si mislila, če to naredim, mi je usojeno, da bom to študirala (smeh). In tako je bilo.«

»Delo z otroki je fantastično«

Prizna, da si je ves čas želela imeti splošno ambulanto. »Prepričana sem bila, da bom imela nekje na Goričkem splošno ambulanto (smeh). Ko končaš študij, pa iščeš različne možnosti in ta ni bila odprta. Odprla se je možnost pediatrije v bolnišnici in sem jo sprejela. Nato se je ponudila možnost, da odidem iz bolnišnice, in odločitev je bila rezultat tega, da me je potegnil nov izziv in da sem si zaradi družine želela manj dežurstev. Tako sem odprla svojo otroško ambulanto.« Seveda ji, dodaja, nikoli ni bilo žal, da ni v splošni ambulanti, ampak da je v pediatrični. »Delo z otroki je fantastično, res je, da imamo pediatri dva pacienta v enem – otroka in starša. A meni to ni problem in ne predstavljam si, da bi v življenju delala kaj drugega. Res!« Poklic, pravi Horvatova – in to dopoveduje tudi svojim trem sinovom – je nekaj, kar res delaš za preživetje, »a hkrati naj bo čas, ki ga preživiš med delom in v službi, nekaj, kar te izpopolnjuje, kar ti, ko se zvečer uležeš, da občutek neke … izpolnjenosti. Jaz to na srečo imam (smeh)«.

Drži, da je medicina nekaj, kjer lahko pomagaš, se pa zgodi, da ne moreš. Kar je najhuje prav pri otrocih. Kako je »predelala« kaj takega? »Tega je mogoče malo več v bolnišnici in tam se res srečaš z ljudmi in situacijami, ki so težke. Spomnim se, da je na onkološkem oddelku za otroke, ko sem tam opravljala specializacijo, v treh mesecih umrlo pet otrok. Vsak se te dotakne, sam imaš otroke, tako da je to res grozna izkušnja. V bolnišnici je drugače, saj tam pacienti pridejo in odidejo, v ambulanti pa se navežeš ne le na otroke, ampak na starše in vso družino, na njihovo zgodbo. Te zgodbe potem nosiš s seboj domov, o njih premišljuješ zvečer, ponoči. Zato si lahko hvaležen za vsakega zdravega otroka in človeka.«

Prav je, da iščemo dobro

Tudi medicinski sestri Judita Škodnik in Mojca Bagari, ki delata v otroški ambulanti Alenke Horvat, sta, po prvem občutku, našli poklic, v katerem radi delata. Dober odnos imata tudi z zdravnico. »Drži, z obema sestrama sem se zelo ujela, kako bi lahko bilo drugače – prijetni sta, pridni in delavni. Ravno danes sem jima rekla, da sta 'carici' (smeh).«
Na priznanje, ki so ji ga pripeli bralke in bralci, pravi sogovornica, gleda z vidika, da je vse relativno. Zanimivo je, da je svoji družini prepovedala glasovati zanjo. »Ne ravno prepovedala, saj mi je potem sin dejal, da je glasoval (smeh). Veste, kako so vsa ta všečkanja? Nekdo se lahko organizira in vključi vse, ki ga poznajo. Zato sem si mislila, da ni potrebe, da sorodstvo kakor koli sodeluje (smeh). Jaz tako gledam na to: naj se zgodi, kar se zgodi. Da pa bi za to peljala neke posebne aktivnosti, to pa ne (smeh). Sploh pa sem prepričana, da se prav vsak pomurski pediater – pa tudi drugi – trudi in dela najbolje kot lahko. Zato je, ko zmaga le eden, to vedno malo krivično do drugih. Po drugi strani se sicer strinjam, prav je, da vsi, tudi mediji, iščemo dobro. Dobre zgodbe, dobro v okolju in življenju.«
Ji pa še vedno, pove, največ pomeni otrok. »Ko pride bolan in mu olajšam bolečino. Velikokrat se celo zgodi, da me starši pokličejo in rečejo: Saj potem je bil pa v redu, očitno je moral samo vas videti (smeh).«