V začetku meseca je bilo v Gledališču Park v Murski Soboti moč prisluhniti uglasbeni poeziji Alje Petric, vsestranske umetniške raziskovalke, pevke in pedagoginje. Pejsaži Prekmurja, kot je ime projekta, ki ga je začela snovati leta 2021, je umetničin poklon pokrajini, kjer je odraščala.
Po izobrazbi ste arhitektka. Kako ste se znašli v svetu glasbene umetnosti?
»V arhitekturi sem delala nekaj let, že takrat sem se ukvarjala z glasbo, od leta 2016 pa se ji v celoti posvečam. Študij arhitekture je bil neka racionalna odločitev. Od nekdaj sem želela študirati glasbo, vendar se nisem videla v klasiki, pri nas pa takrat še ni bilo možnosti študija npr. jazza. Po študiju se je izkazalo, da nisem inženirka, ampak glasbenica. Glasba v meni premakne več kot arhitektura in temu klicu sem sledila. Vpisala sem se še na drugi študij, študij jazz petja in pedagogike v Celovcu.«
Ukvarjate se s sodobnimi pristopi h glasbi, z zvočnostjo, detajli … Zakaj tovrstna glasba, kako in kdaj ste jo odkrili?
»Po moje je to nekaj, kar se ti kot umetniku zgodi zelo naravno, vsakega pač nekaj pokliče. Sama nisem nikoli čutila, da bi bila del zabavne scene, motilo me je predvsem, da so ljudje glasbo dojemali kot 'zvočno kuliso', torej nekaj, kar se vrti v ozadju. Jaz pa to ne želim biti, želim biti slišana in želim, da si ljudje vzamejo tisti trenutek, da poslušajo. Sicer pa sem bila z glasbo povezana že od malega, potem pa sem se že v času študija arhitekture vrnila k njej, raziskovati sem začela terapevtsko delo z zvokom, glasbili. V tistem času sem se začela ukvarjati tudi z umetniškim ustvarjanjem glasbe in potem sta se mi ta dva svetova povezala, iztaknila. Na splošno mi je bolj všeč glasba, ki je tankočutna, ima več nekih delov z detajli, več malih zvočnih krajin. Glasba, ki se je pretakala skozme, je bila vedno nežna in vedno sem čutila, da želim na tak način nagovarjati ljudi, predvsem pa jih povabiti k temu, da so tiho, ker če je glasba tiha in subtilna, jo moraš na tak način tudi poslušati. Želela sem jim podariti neko tako potovanje skozi sebe.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Panvita Pomgrad tudi na povratni tekmi izgubila
Odbojkarji Panvite Pomgrada so v športni dvorani Osnovne šole I v Murski Soboti odigrali povratno tekmo šestnajstine finala evropskega pokala Challenge proti finski ekipi AKAA Volley. Tako kot prvo so tudi drugo tekmo izgubili z 0 : 3 (17 : 25, 18 : 25, 22 : 25).
Pa znamo ljudje danes, v tem tempu življenju, sploh prisluhniti tovrstni glasbi?
»Mislim, da je to najbolj odvisno od tega, v katerem prostoru to glasbo predajaš ljudem. Na ulicah, na koncertih v sklopu festivalov je neka povsem druga dinamika. Če pa to glasbo podajaš v prostoru, ki je temu primeren, torej v kakšni koncertni dvorani, kamor pridejo poslušalci z namenom, da bodo prisluhnili, si vzeli čas za glasbo, potem so odzivi vedno dobri. Velikokrat po nastopih dobim sporočila, kako se je moja glasba koga dotaknila. To se mi zdi, da je tisto največ, kar lahko glasba da. Zato se mi zdi, da moraš poslušalcu dati pravi prostor in pravo situacijo, da se lahko zavestno ustavi in ti prisluhne.«
V preteklosti ste med drugim raziskovali in interpretirali glasbeno izročilo svetovnih kultur. Zakaj ta »odhod« v svet in zakaj ste se sedaj, s Pejsaži, vrnili domov?
»Na splošno sem oseba, ki jo zanima dosti različnih stvari. Poslušam različne žanre glasbe, zanimajo me različne umetnosti, zelo sem odprta za vse te raznolikosti in nobena mi ni ljubša od druge. Zato se nikoli nisem mogla – kar je mogoče tudi neki moj notranji konflikt – posvetiti samo enemu žanru. Nekako mi nikoli ni bilo dovolj odločiti se samo za eno stvar. Ko sem takrat s kitaristom Damjanom Stanišićem ustvarjala to neko etno svetovno glasbo, mi je bilo čudovito, vse pesmi so imele različne harmonske osnove, različna besedila, izvore, melodije, vse je bilo raznoliko in v vsaki skladbi sem se povezala z delčkom sebe. Kar se tiče Prekmurja, pa je bila to neka taka zavestna odločitev. Odkar sem se pred šestimi leti preselila iz Prekmurja, sem vsakič, ko sem prišla nazaj in se nato spet vrnila v Ljubljano, bolj hrepenela po Prekmurju. Čisto drugače sem začela dojemati to okolje, to tišino, naravo, krajino .. In takrat sem dobila idejo, da bi osnovala ta projekt Pejsaži Prekmurja. Odločila sem se, da se želim nekako nazaj 'potopiti' v to in iz tega narediti poklon Prekmurju.«
Kako pa je nastajal ta projekt?
»Nastal je v sklopu kulturnega projekta prek ministrstva za kulturo in ob podpori Mestne občine Murska Sobota. Približno eno leto je trajalo snemanje in izbor, sprva je bila to nekje 50-minutna zvočna instalacija, potem pa sem leta 2023 izdala album – instalacijo sem razdelala v skladbe. Na albumu je osem pesmi z besedili, dodano pa je prav toliko pejsažev kot terenskih zvočnih posnetkov. Se pa ta dela sčasoma malo spreminjajo, ker jih tudi vsakič drugače interpretiraš. Z nastopom v Murski Soboti z gostoma Rokom Zalokarjem in Kristijanom Kranjčanom je projekt spet dobil neki novi 'obrat'.«
Gre za uglasbeno poezijo, glasbo povezujete z deli Dušana Šarotarja, Ferija Lainščka, Milana Vincetiča, Miška Kranjca, Jožefa Novaka, Franja Horvata, Ivana Krampača … Kako pa ste izbirali pesmi?
»Prekmurske narečne poezije pred tem sploh nisem dosti poznala, tako da na začetku sploh nisem vedela, kje iskati. Tako sem sprva raziskovala, kateri prekmurski avtorji so sploh pisali v narečju. Zbrala sem gradivo, potem je sledila raziskava, kaj želim od teh pesmi. Iskala sem skladbe, ki nagovarjajo življenje človeka zdaj, četudi so bile mogoče napisane v preteklosti. Tematizirajo ljubezen, izseljevanje, vračanje in nevračanje, pa tiste tipične stvari, kot so Mura in meglice … Priznati moram, da mi je bilo na začetku težko ustvarjati v prekmurščini. Na umetniškem področju smo namreč tako povezani s knjižnim jezikom, da ko sem začela delati v prekmurščini, se mi je zdelo, da ne zveni domače, čeprav je bilo. Ta proces je bil zanimiv, razmišljala sem, ali bom sploh lahko ustvarila kaj iz tega do te mere, da bo zazvenelo kot pesem. Potreben je bil preklop v glavi. A na koncu so nastale čudovite pesmi in zdaj se mi zdi, da sploh ne bi mogle biti drugačne.«
Vaši pejsaži so pravzaprav zvoki narave, ki nas obdaja, in se jih vsakodnevno morda sploh ne zavedamo. Ste prav na to želeli spomniti poslušalce?
»Ja, dejansko. Zelo smo vezani na ta vizualni del, avditivnega pa se sploh ne zavedamo. Dostikrat se ne zavedamo sveta okrog sebe, recimo kako glasno postaja vse okrog nas, kako se zvočne slike spreminjajo … Prisotne je veliko neke zvočnosti in hkrati se ta sčasoma razvija in spreminja, izginjajo tudi živalske vrste v naravi, ki jih čez nekaj let mogoče ne bomo več mogli slišati, tako da želim opozarjati na to. Izjemen primer, ki se je zgodil v tem projektu, je to, da je pogorel stolp na Sotinskem bregu – in ta zvok, ki je posnetek, je zdaj arhivski zvok nekega stolpa, ki ga nikoli več ne bo. Zvon na njem ne bo več zvonil na tak način, drugače se bo slišalo, ko se boš vzpenjal nanj. Gre za majhne detajle, ki nas opozarjajo, da se časi spreminjajo, da se stvari izgubljajo. Zato je včasih dobro temu dati malo več pozornosti. S pejsaži vabim poslušalce, da tudi sami ozavestijo, kje bivajo in kaj je okrog njih.«
Prekmurja se drži stereotip melanholičnosti in otožnosti. Vidite tudi vi skozi ustvarjanje to pokrajino na tak način?
»Prekmurje čutim v neki ravnini. Mogoče bi to lahko poimenovali kot melanholičnost, ampak ne v negativnem smislu. Tukaj je drugačen občutek časa kot v drugih pokrajinah. Čutim neko ustavljenost, mir, čutita se odprtost ljudi in pokrajine, znotraj tega pa je gotovo nekaj malo otožnosti. V projektu pa namenoma nisem želela iti v tej smeri, temveč sem želela k poslušalcem pripeljati neko lepoto. Zato sem tudi iskala taka besedila, da imajo znotraj neko svetlost in so povezana z našim vsakdanjim življenjem.«
Je ta projekt za vas sklenjen, ustvarjate kaj novega?
»Ta projekt je zaključen, vesela pa bom, če se bodo zgodili še kakšni koncerti. Sicer pa sem se spet lotila nečesa povezanega z naravo, če bo projekt odobren, se nadejam, da se bo zgodila spet ena krajinska zvočna instalacija. Imam željo posneti nekaj nove glasbe tudi v smislu meditativne glasbe, ki me že nekaj časa kliče, pa še nisem našla časa za to. Skratka novim inspiracijam in idejam naproti.«
