Osemindvajsetletni Aljaž Bednar iz Murske Sobote je športnik po duši že od mladosti. Takrat se je ukvarjal z baletom in hkrati treniral še judo. Dve popolnoma različni športni panogi, za kateri pravi, da skupaj ustvarjata komplementarnost. Nenavadne in nenadne odločitve ga spremljajo še danes.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Majhna osebna zgodba
Po končani gimnaziji v Ljutomeru je šolanje nadaljeval na fakulteti za šport v Ljubljani, kjer prav zdaj končuje magisterij. Čeprav so mu domači kraji in ljudje pri srcu, začasno ostaja v Ljubljani. V študentskih letih je večino časa delal kot učitelj smučanja, v Beltincih pa že več let trenira inline hokej.
Konec avgusta si je izpolnil željo, ki je v njem tlela dve leti. V družbi prijateljev iz vse Slovenije je preplaval del reke Mure, od Gornje Radgone do Gibine. Prav tisti dan je praznoval rojstni dan. »Teh ne praznujem rad, a ko jih, jih na poseben način.« Kot pravi, gre za osebno, majhno zgodbo, ni hotel postati tretja oseba, ki je preplavala Muro – to je namreč doslej uspelo slovenskemu maratonskemu plavalcu Martinu Strelu in Američanki Mimi Hughes. Šlo je le za izvedbo njegove zamisli, ki se mu je utrnila, ko je pred dvema letoma prvič zaplaval prek Mure. To je zmogel tudi devetletni fant po imenu Jaka, ki je bil tam s svojo družino. »Če zmore devetletnik plavati prek Mure, zmorem jaz kot odrasel tudi po Muri navzdol,« je pomislil takrat.
Zaupal prijateljem
Junija letos se je odločil, da željo spremeni v cilj in jo izpolni. S prijateljico Anjo Zorko, ki se na fakulteti posveča plavalnim treningom, sta začrtala projekt. Plavalno kondicijo je nabiral na Blejskem in Bohinjskem jezeru. »Pripravljal sem se slaba dva meseca, pomagalo je, da sem že od nekdaj dober plavalec.« Plavanje v jezeru ni primerljivo s plavanjem po deroči reki, zato se je že pri načrtovanju primerne poti obrnil na prijatelja, prekmurskega kajakaša Jana Bregarja, da bi skrbel za njegovo varnost. »Bil je odgovoren za izbiro dobre proge oziroma krajše poti, hkrati pa da me opozarja na možne vrtince in ovire.«
Podvig zadnjo avgustovsko soboto je načrtoval do potankosti. S prijatelji, ki so se zbrali v Murski Soboti, se je z avtobusom zapeljal do Gornje Radgone, kjer so prevzeli rafte, na katerih so ga spremljali. Oblekel je neoprensko obleko, saj je imela reka takrat 18 stopinj, in skočil v – kot pravi sam – mistično reko. »Vseh 34 kilometrov sem skušal plavati z glavnim tokom, kjer je Mura najbolj deroča. To je pomembno, ker se hitreje premikaš, pa še bolj varno je, ker je tu najbolj globoka.« Težja je bila le mentalna bitka. »Pri plavanju po reki gre za specifiko, saj ves čas gledaš isto barvo. Moraš kreativno razmišljati, da se zamotiš.«
Po treh urah in pol je priplaval do cilja. Prijatelji, ki so bili, kot pravi, sprva prestrašeni in zadržani, so medtem že izgubili strah in malce zaplavali. Rojstni dan so sklenili s pogostitvijo pri Tinkinem brodu. Svoj cilj je dosegel natančno tako, kot si je zadal. »V mislih imam že nove, a jih ne izdam,« navdušeno pove. Zakaj je preplaval reko? Njegov odgovor je kratek, vendar jasen: "Ker lahko."
