Ko sem prispela, je lilo kot iz škafa. Dež je bil hladen in vsak dan ga je bilo več in več. A mojega strahu pred padcem in polomijo je bilo vsak dan manj. Kmalu je prenehalo deževati in začeli so se kazati obrisi magičnega mesta. Mostovi, palače, Medičejci, razgledi. Čeprav bi Firence morale biti le krajša življenjska epizoda, se je moje bivanje tukaj do danes raztegnilo čez eno jesen in eno zimo, dve pomladi in dve poletji.
Italijani slovijo kot gurmani in uživači, toda njihova jutra niso nič kaj preveč gurmanska in uživaška. Še najbolj spominjajo na ekspresni vlak. Za večino se jutra začnejo z rogljičkom in kavo, ki jo v kavarni popijejo kar stoje in skoraj na eks. Stežka bi rekla, da sem udomačila italijanski zajtrk, toda že prvi kapučino me je osvojil, tako da sem iz nekofetarce spet prestopila med občasne kavopivce.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Denar za največjo naložbo ZD Ljutomer končno zagotovljen
Zdravstveni dom (ZD) Ljutomer je po več kot enem letu od napovedi nadzidave dveh pritličnih krakov objekta, nad prostori laboratorija ter zobozdravstvenih ambulant, pred kratkim prejel sklep ministrstva za zdravje o sofinanciranju naložbe, vredne 3,9 milijona evrov z davkom, v višini 1,4 milijona evrov.
Turistična sezona se tukaj nikoli ne konča. Pred Duomom, na Ponte Vecchiu, na Piazzale Michelangelo stojijo gneče v soncu in mrazu, pa tudi če samo zaradi kopije najlepšega v mestu – Michelangelovega Davida. Pred kratkim je v Firencah zavelo celo nekaj balkanskega vetra, saj so v Palazzi Strozzi razstavo posvetili performansom umetnice Marine Abramović. Sodobna, predvsem performativna umetnost je za Firence nestandardna, drugačna, odzivi pa seveda zelo raznoliki.
Čeprav človek ne obišče niti enega samega muzeja v Firencah, ni hudega, saj so Firence muzej same po sebi. Včasih imam občutek, da gre za mesto, ki v resnici sploh ne obstaja. Kot da zaradi njegove arhitekture ni mogoče, da tukaj bivajo resnični ljudje iz resničnega časa in ne renesančni duhovi. Firence imajo v sebi veliko mračnega, česar se ob krajšem obisku morda ne začuti. Toda po daljšem bivanju slišiš marsikatero skrivnostno zgodbo in vidiš še marsikaj drugega kot le destinacijo za romantike in kremast sladoled, ki ga dobiš tudi opolnoči.
Moji dnevi so prepleteni z odkrivanjem nove hrane, jezikov, knjig in glasbe. Učim se dveh novih jezikov, in ko se poslušam, še vedno zvenim tuje, da ne rečem neumno. Večino časa preživim v mednarodni skupnosti. Med sodelavci in prijatelji. Naši pogovori se vedno nekako končajo pri hrani, jezikih in odnosih. Le redki imajo možnost govoriti v materinščini. Le redki na tržnici ali v trgovini najdejo hrano, ki jih spominja na dom. In le redki imajo ob sebi svoje ljubljene. Vsak po svoje obvladuje fizične razdalje in notranje razpoke. Vsak po svoje se uči biti. Nič drugače kot doma. Verjamem pa, da se ti v tujini odpre popolnoma nov svet, če se odpreš temu svetu in ga sprejemaš brez zavor.
Zdi se mi, da odhajanje zahteva predvsem svežega duha, ki se je zmožen napajati iz lastnega vira. Predvsem, ko vse drugo, v kar si nekoč verjel, izgine in se napolni z neznanim in novimi zgodbami.