Za evropsko kulturno prestolnico ni opredeljeno samo mestno območje Bad Ischla, ampak celotna pokrajina Salzkammergut. Ta sega od Salzburga do Alp in predalpskih planin ter masiva Dachstein, obiskovalce pa privlači z lepoto, čudovitimi jezeri (skupno jih je kar 76), v katerih se je ob zelo toplem vremenu možno kopati še do začetka oktobra, veličastnimi gorami, tremi rudniki soli, cesarsko zgodovino in bogato svetovno kulturno dediščino.
To je prvič, da je bila za evropsko prestolnico kulture imenovana alpska regija, ki ima močan podeželski značaj. Z geslom Povezovanje raznolikosti, ki temelji na tradiciji, in sodobne umetnosti se predstavlja 23 občin, štiri glavna področja pa so »moč in tradicija«, »kultura v gibanju«, »sharing Salzkammergut – umetnost potovanja« in »Globallocal – gradimo novo«.
Prekrasno središče s promenado in parki
Bad Ischl ni veliko mesto. Ima okrog 14 tisoč prebivalcev, a se še posebej letos ponaša s pravim bogastvom različnih dogodkov, projektov, razstav, koncertov in prireditev. Obiskovalec se lahko o vsem pouči v velikem informacijskem centru znotraj zgradbe oziroma kar majhne palače Trinkhalle, zgrajene v klasicističnem stilu. Imenovana je po zdravilni vodi, ki so jo nekoč pili gostje v tedanjem zdravilišču.
Središče mesta s promenado, lokali in restavracijami ob reki Traun je v sončnem vremenu prekrasno. Tu je tudi najbolj znana kavarna, slaščičarna ter prodajalna tort in sladkega peciva Zauner, ki obstaja že od leta 1832 in je nekoč oskrbovala cesarje in kralje. Družina Zauner, ki je lastnik že od vsega začetka, ima še eno manjšo slaščičarno v peš coni sredi mesta, kjer je še veliko različnih zanimivih trgovinic.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Bad Ischl je tudi nakupovalno, kongresno in zdraviliško mesto. Cesar Franc Jožef I. je tu preživel kar 82 poletnih počitnic in praznoval 81 rojstnih dni. Ravno tukaj je spoznal svojo sestrično Elizabeto Bavarsko, znano kot Sisi, se vanjo takoj zaljubil in kmalu je sledila zaroka. Obiskovalec Bad Ischla lahko gre po njunih sledovih v lepo urejenem parku Sisi in cesarskem parku (Kaiserpark), v katerem je cesarska vila (Kaiservilla), poletna rezidenca Franca Jožefa, danes magnet za tisoče turistov. Stoji za reko Ischl, ki prav tako teče skozi mesto in je skoraj tako velika kot reka Traun. V parku je na različnih prizoriščih letos vse do konca oktobra razstavljal svoja dela svetovno znani kitajski umetnik in aktivist Aj Vejvej. Vstopnina za obisk cesarskega parka znaša šest evrov.
Še preden je mesto postalo poletno bivališče Franca Jožefa, je v njem že bivalo nekaj drugih cesarjev in članov njihovih družin. Še danes lahko vsak dan na promenadi ali pri slaščičarni Zauner naletite na moškega in žensko, ki sta oblečena in urejena kot cesar Franc Jožef in cesarica Sisi, in ju za bolj ali manj simbolično ceno tudi fotografirate. A pravi praznik v spomin na cesarsko zgodovino mesta je vsako leto v sredini avgusta (rojstni dan Franca Jožefa je bil namreč 18. avgust), ko so na programu tako imenovani Kaisertage (cesarski dnevi). Takrat se v mesto zgrnejo množice ljudi, oblečenih v gosposka in vojaška oblačila tistega časa. Festival traja okrog deset dni, veliko kulturnikov, pisateljev, glasbenikov in nekaterih drugih intelektualcev iz mesta pa pravi, da jim je to obdobje nevzdržno, in zato v tem času najraje pobegnejo kam drugam. Vsi pa v en glas trdijo, da ta festival tolerirajo, saj se zavedajo, da še dodatno pritegne na tisoče turistov v Bad Ischl, kar krepko pomaga lokalni ekonomiji.
Drugače so prebivalci mesta precej odprti, prijazni in nasmejani ljudje, kar potrjujejo tudi Avstrijci, ki so se sem preselili iz drugih regij, zanimivo pa je, da je kar petnajst odstotkov prebivalcev Bad Ischla rojenih zunaj Avstrije. Od priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije jih je največ iz Bosne in Hercegovine.
V Bad Ischlu je živelo in delalo veliko znanih skladateljev in literatov. Med njimi je na prvem mestu Franz Lehar, avtor operete Vesela vdova, tu pa so med drugim vsaj za kratek čas ustvarjali ali bivali še: Oscar Straus, Anton Bruckner, Johannes Brahms, Mark Twain, Franz Werfel in Robert Musil, pisec Moža brez posebnosti, enega največjih romanov 20. stoletja. Za nekaj časa se je v mestu ustavil še Theodor Herzl, oče sodobnega političnega cionizma, avstrijski politik Jörg Haider pa je tu obiskoval šolo. Verjetno najbolj znan prebivalec v zadnjih desetletjih pa je bil igralec Helmut Berger, ki se je rodil v Bad Ischlu, umrl lanskega maja v Salzburgu in ima v svojem rojstnem kraju častni grob na mestnem pokopališču. Bergerjevo kariero so zaznamovale kontroverzne vloge, na slovenski nacionalni televiziji pa smo ga lahko videli pred kratkim v ponovitvi monumentalne sage Ludvik italijanskega režiserja Lucchina Viscontija, v kateri je igral Ludvika II. Bavarskega.
Panoramski pogled na mesto že od leta 1959 ponuja vožnja z žičnico Katrin, ki pelje na 1400 metrov visok vrh, skupno pa traja le petnajst minut, da človek pride iz Bad Ischla v naravni park. Cena povratne vožnje za odraslo osebo je 27 evrov.
Kitajska invazija na slikovito mestece
V polmeru tridesetih kilometrov od Bad Ischla so štiri velika jezera, ki privlačijo največ obiskovalcev: Traun (Traunsee), Halštatsko (Hallstätter See), Wolfgang (Wolfgangsee) in Atter (Attersee). Jezero Wolfgang sicer že spada v zvezno deželo Salzburg (Salzburger Land), je pa prvi kraj v vzhodnem delu jezera, Strobl, od Bad Ischla oddaljen samo deset kilometrov. Le dobrih dvajset kilometrov južno od Bad Ischla pa ob Halštatskem jezeru leži izjemno slikovito mestece Hallstatt. Mestece je celo malce pretirano rečeno, saj gre pravzaprav za kraj s samo slabimi 800 prebivalci, iz katerega se jih je okrog 150 v zadnjih letih odselilo zaradi nadloge, ki ga pesti od leta 2017.
Nihče namreč ne ve natančno, kako in zakaj so kitajski turisti odkrili ravno ta majhni kraj in postali obsedeni z njim. V naslednjih letih je sledila njihova invazija, za njimi pa so se zgrnile še množice obiskovalcev iz drugih azijskih držav, ZDA in skoraj vseh delov Evrope. Vsakdanje življenje prebivalcev je postalo vse težje in za nekatere neznosno, Hallstatt pa je postal prvi primer prekomernega turizma v Avstriji.
Veliko tistih, ki so ostali, je začelo prirejati protestne akcije, ki so doživele vrhunec lani, ko so nekateri krajani postavili ogrado in onemogočili dostop do najbolj priljubljenih točk za fotografiranje, drugi pa so zaprli predor pred Hallstattom, skozi katerega so vsak dan prihajale neskončne kolone avtobusov s turisti. Ogrado so vmes že odstranili, za avtobuse in avtomobile pa obstajajo danes že posebna štiri parkirišča, od katerih je eno od kraja oddaljeno kar nekaj kilometrov. Župan je uvedel omejitev števila turistov na dan, letos pa je potekalo že več seminarjev, tudi s kitajskimi predavatelji, na temo, kako razpršiti obiskovalce tudi po drugih krajih pokrajine Salzkammergut. Še vedno je namreč očitno, da Hallstatt vsak dan obišče na stotine Kitajcev, medtem ko jih lahko na primer v Bad Ischlu prešteješ na prste obeh rok. Jasno pa ostaja tudi, da se nekateri prebivalci kljub vsemu še niso pomirili s stanjem, kakršno je danes.
Hallstatt s svojo idilično lego, slikovitim jedrom, impresivno katoliško in protestantsko cerkvijo, slapom ter stopnicami, ki vodijo na tako imenovani nebeški sprehod s prečudovitimi razgledi, ima kaj pokazati, to je res. Ob robu kraja so rudniki soli, ki so jih izkoriščali že v davnih časih. Z arheološkimi raziskavami so odkrili množično grobišče iz mlajše železne dobe, starejša železna doba pa se po najdbah v Hallstattu imenuje halštatska doba ali halštatska kultura. Mesto je od leta 1997 na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.
Zavoljo turizma pa so zdajšnje cene v trgovinicah, restavracijah in lokalih bistveno višje kot drugod na tem območju. Paradoksalno je, da je le nekaj kilometrov oddaljeni in približno enako velik kraj Obertraun, ki je prav tako ob jezeru, lepo urejen in prisrčen, pa se pogosto zgodi, da v njem po ves dan ni niti enega turista.
Zato bo zelo zanimivo videti, kako se bosta s povečanim prilivom obiskovalcev spoprijeli Nova Gorica in Gorica, ki bosta naslednje leto nosili naziv evropske prestolnice kulture.
