Na Cankovi so praznovali jožefovo, ko sva se lani z Dominikom Bagolo v njihovi domači gostilni Ajda pogovarjala o njegovem takrat novem albumu Neon srce. Tokrat sva se srečala na rojstni dan njegovega pokojnega očeta in znanega gostinca Jožeta Bagole. Prav tako v Ajdi. O gostilni (in fini družbi) pa poje tudi v svoji najnovejši pesmi Kantina, s katero se je predstavil na letošnjih Melodijah morja in sonca. Dogovorila sva se, da se tikava.
Kako je nastala Kantina?
»Zgodba okrog Kantine je zelo zanimiva in je nastala že lansko poletje. Verjetno je v meni že od nekdaj ta gostilniška duša in zanimivo je, da doslej v svojem repertoarju nisem imel takih, bolj 'veseljaških' skladb. Ni pa nastala s tem namenom, ampak je izraz nekega stanja duha in duše. Prvi verz pesmi 'Življenje je kantina, čaša vina, družba fina' se mi je najprej zdel preveč na prvo žogo, potem pa sem ga pustil, ker se mi zdi, da se je v teh časih, ko je svet postal zelo kompleksen, dobro spomniti, da je življenje lahko zelo preprosto: z dobro družbo v prostorih, ki nas združujejo, povezujejo, če je ob tem na mizi še kozarec vina – govorim o enem, da ne bo pomote –, je to samo še bolje. Zdi se mi, da nam manjka ta občutek povezanosti in morda je skladba izraz hrepenenja po tem. To je ozadje skladbe, je pa res, da je zaživela šele ob povabilu na festival Melodije morja in sonca (MMS). Zanimivo je, kako se je potem vse sestavilo okrog tega, tudi moja nova koncertna zasedba Specialisti, ki je spomladi nastala spontano in za namen določenega koncerta. S Kantino torej odpiram novo 'oštarijo' oziroma novo poglavje Balladera.«
Kako gledaš na festival MMS? Nekoč si se nanj že prijavil.
»Tako je, s skladbo V tvojih očeh. Na festival me je zmeraj vleklo, letošnje vabilo pa me je kar malo presenetilo, nisem namreč razmišljal o tem. Vabilo je prišlo, Kantina je bila v predalu in zdi se mi, da se je potem vse dobro ujelo. Prekmurci imamo, čeprav se nam na prvo žogo morda ne zdi tako, nekaj skupnega z obmorskimi kraji – govorim o mehkobi, ležernosti, sproščenosti. Menim tudi, da se v življenju nič ne zgodi po naključju. Tudi moj oče je kot gostinec delal v obmorskih letoviščih. In še ena zanimivost – kot gostilniška družina smo bili redko skupaj na dopustu, se pa zato spomnim enega, ko smo vsi skupaj plesali v portoroškem avditoriju, pa tudi zadnji skupni dopust je bil na morju, v Izoli, po bratovi poroki, kjer sva z očetom še skupaj plavala. Zdi se mi, da so se te neke energije povezale in me pripeljale do MMS. Lahko povem, da sem na udeležbo precej manj gledal z vidika nekega tekmovanja, bolj pomembna mi je bila predstavitev ustvarjanja občinstvu, ki me sicer morda ne posluša. Bilo mi je tudi v veliko čast, da sem bil prvi povabljen v okviru novih nagrad, tj. nagrade MMS bodočnost, za uspehe in preboj v preteklem letu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Usodna napaka odločila zelo slabo tekmo: Nafta - Bravo 0 : 1
V 15. krogu prve lige sta se v Lendavi pomerila Nafta in Bravo. Lendavčanom bi bila v krčevitem boju za ohranitev vsaj devetega mesta nujno potrebna kakršnakoli točka, zanjo pa bi se bilo treba na dvoboju s čvrstimi Ljubljančani krvavo potruditi. Toda od varovancev Jozsefa Bozsika ni bilo videti ničesar od tega. Bolj zadovoljen je bil na koncu Bravo, čeprav bi skoraj prejel kazen za anemično igro v drugem polčasu. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Ta festival pa je bil v mojem primeru tudi neke vrste katalizator nekega zvoka, ki me vrača nazaj, h klavirju, kar je moj zaščitni znak. Z že omenjeno zasedbo Specialist smo odprli poglavje bolj organskega, svežega zvoka in zdi se mi, da je vse prišlo ob pravem trenutku.«
Ko sva se nazadnje pogovarjala, si ravno izdal svoj tretji album in takrat, se spomnim, si razmišljal o tem, kako bo zaživel. Nagrada na MMS je verjetno potrditev uspeha. Kako sam ocenjuješ pot svojega zadnjega albuma?
»Zdi se mi, da so albumi živa stvar. Po eni strani imajo kratko življenjsko dobo, po drugi strani pa je zanimivo, kako živijo sami zase. Z vidika glasbenika se to dogaja najprej kot neka inkubacijska doba, ko pripravljaš album, potem sledi eno leto intenzivne promocije, nakar se mi zdi, da album, ko ga prenašaš na oder, pride v obdobje zrelosti. Zdi se mi, da sem z njim pridobil velik del občinstva. Vedno potem vsi sprašujejo o načrtih za naprej … Menim, da je po treh albumih težko imeti načrte za naprej kar tako, zato so takšne stvari, kot je bil festival, dobrodošle. Zame osebno pomeni MMS začetek nečesa novega, nečesa, kar kot Balladero še lahko počnem, si odprem. Kot glasbeni ustvarjalec sem razmeroma mlad, začel sem šele v svojih 30. letih, zdaj sem v 40. Za avtorja je vedno dobro, če ima občutek, da ima tudi pri 40 prihodnost, še posebej je to lepo, če mu to priznajo drugi (smeh). Tako je ta nagrada, ki jo imam na polici, nekaj, kar me spominja na to, da moram predvsem gledati naprej. Je potrditev za preteklo delo, mi je pa osebno najpomembneje to, da lahko svojo glasbo predstavljam občinstvu. Kot glasbenik vedno težiš k temu, da bi tvoja glasba našla pot do čim več ljudi. Za nas, ki smo mogoče malo drugačni ustvarjalci, so zato tudi takšni festivali in nagrade priložnost, da nas sliši še kdo, ki sicer posluša drugačno glasbo. Nagrada mi pomeni tudi dodaten zagon, konkretno to pomeni, da se promocija tretjega albuma v resnici nadaljuje, čeprav je Kantina nova skladba, ki odpira poglavje četrtega albuma.«
Ko se o tem pogovarjava, si tik pred nastopom na državni proslavi ob 105. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Kaj ti pomeni to vabilo?
»Tudi to vabilo me je presenetilo, pomeni pa mi še eno lepo izkušnjo in priznanje. Letošnja proslava je prikazala širino duše Prekmurja prek izbranih besedil. Prekmurci smo posebni, na eni strani je ta naša zagledanost proti horizontu, ki je včasih zelo melanholična, po drugi strani pa se mi zdi, da hrepenimo po dialogu. Smo tudi na prepihu narodov, kulturno smo zelo raznovrstni in zanimivi, pa tudi nepogrešljiv del Slovenije smo, čeprav se morda preostali del tega premalo zaveda. Zdi se mi, da bi bila Slovenija nepopolna brez te naše nepogrešljive, mehke prekmurske duše. Vesel sem, da sem lahko (bil) del tega.«
Pa imaš pred domačim občinstvom kaj več treme?
»S tremo je tako – vedno je je malo pred koncerti, ampak mine takoj, ko stopim na oder. Doma je mogoče res malo težje, ker težje vzpostaviš ta odrski odmik. Ampak vsak oder je svoja zgodba in vedno mi je v veselje nastopati. Trema pa mora biti, ker te trema ohranja zbranega.«
Bi rekel, da te je prekmurska publika vzela za svojega?
»Ne vem, upam, to mora povedati publika. Najbrž bi lahko rekel, da ja. Prekmurci, tako se mi zdi, včasih potrebujemo dlje časa, da koga ali kaj sprejmemo za svoje. Nikoli nisi prerok v svojem kraju in zdi se mi, da je tako tudi prav. V končni fazi, če bi bilo tako, bi bilo preveč enostavno. Zdi se mi, da moraš iti okrog, moraš se dokazati. Sicer pa živimo v času, ko je veliko dobre glasbe in glasbenikov, tudi mlade generacije …
Te moje skladbe, ki se vrtijo, se mi zdi, da so že prišle nekako v zavest poslušalcev, ali so to že evergrini … Verjetno ne, kajti tudi moja glasba ni takšna. Lahko pa rečem, da predvsem jaz čutim to povezanost z rodnim krajem, s Cankovo, Goričkim, Prekmurjem, v svoji glasbi, in to mi je najbolj pomembno, se pravi, da ne izgubim svoje identitete. Čeprav sem tudi žanrsko precej eksperimentiral, se rad izogibam predalom in skušam biti čim bolj zanimiv, v koraku s časom in ne vedno staviti na isto formulo.«
Omenil si, da si za Kantino dobil komentar, kako lahko Prekmurec napiše skladbo o kantini …
»Res je. Bilo je zanimivo za razmislek … Zdi se mi, da se sami ustvarjalci, ki prihajamo iz Prekmurja, preveč obremenjujemo z nekim mitom o tem, kaj Prekmurje je. Jaz bi rad, da sem v zavesti ljudi kot del neke nove scene, nove svežine, ki prihaja iz Prekmurja in kaže neko pot za naprej na temeljih vsega, kar je bilo prej. To se mi tudi zdi dosti bolj pomembno kot posameznik. Posameznik lahko ima takšno ali drugačno kariero, doseže takšne ali drugačne mejnike, ampak – če se spet dotakneva gostilne in občutka skupnosti – 105 let je denimo obdobje, ki ga lahko naredi samo skupnost, ne posameznik. Tudi dobro desetletje Balladera se mi zdi tako malo v primerjavi z zgodovinsko dolgoživostjo nekih skupnosti, sodelovanja ljudi zavoljo ohranjanja neke povezanosti. Prav zato se mi zdi pomembno, da se zavedamo, da imamo pomursko glasbo in glasbeno sceno in da smo vsi del ene tradicije, enega izročila ter da si podajamo eno štafeto. Vesel sem, da sem lahko del te štafete.«
Kaj bo prinesel tvoj naslednji, četrti album?
»Tretji album Neon srce je žanrsko zelo raznovrsten. Sedaj si želim, da bi to raznovrstnost spravil v neki celovit zvok. Morda je to raziskovanje skozi tri albume privedlo do tega, da prihajam nazaj k sebi. Četrti album tako peljem v smeri neke vrste destilacije tega, kar je v desetletju in pol Balladero oz. moj umetniški izraz. Ne želim ničesar napovedovati, saj je studio kot laboratorij eksperimentov … Važno je, da ostane bistvo, esenca – kot pri hrani. Vsaka jed ima svoj značilni okus, h kateremu se rad vračaš. To je nekaj, kar bi rad 'skuhal' za četrti album. Upam, da nam uspe. Sestavine so tu, pa tudi v studijski kuhinji imam že dovolj izkušenj, da bo tudi naslednji album za poslušalce užiten in privlačen.«