Pred dvema letoma je izšel njen prvenec, za katerega je dobila nagrado kresnik, govori pa o umiranju, raku, soočanju z izgubami, predvsem pa o samoti in bolečini, ki jo občutimo ob odhajanju bližnjih. Roman je doživel več ponatisov in prevode v druge jezike, izjemno priljubljen je tudi pri bralcih, saj se nanj v knjižnicah še vedno čaka tedne.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Pisateljica in kresnikova nagrajenka Bronja Žakelj je bila v okviru Beletrininih trubadurjev, ki potujejo po Sloveniji, da bi se srečali z bralci, gostja Knjižnice pod zvezdami, ki jo pripravlja Pokrajinska in študijska knjižnica. Na literarno glasbenem večeru se je z njo pogovarjala literarna zgodovinarka Eva Premk Bogataj.
V romanu iskreno spregovori o tem, kako je kot deklica doživljala smrt svoje mame in kako so se ob tem vsi zavili v tišino. Vrne se v otroštvo na Vojkovi, ki je s tem postala ena najbolj znamenitih ljubljanskih ulic. Na Vojkovi smo živeli prvih 14 let, pripoveduje Bronja, in na tista prva leta mojega otroštva so moji najlepši spomini, to je čas, ko smo bili vsi skupaj, jaz, oče, mama, brat Rok, babica Dada. In mami je bila še živa. Naše majhno stanovanje je bilo vedno polno ljudi in v zakajeni kuhinji se je ves čas nekaj dogajalo. Kot konec srečnega obdobja pa pomeni selitev iz Vojkove, ko so se iz preselili v novo in lepo opremljeno podstrešno stanovanje. »Zdelo se je, da je vsega mojega lepega konec. In moja mami je umrla le nekaj mesecev kasneje…«
Spominja se, da ko je umrla, je nastala tišina, z razliko hrupa prejšnjih let, je bila potem tišina. O mami se pri nas, da bi naju z bratom zaščitilo, ni govorilo. Jaz pa sem to tišino težko doživljala. Ves čas sem se bala, da bom pozabila na mami, kakšen glas je imela, njeno podobo, kako me je cartala… Zato sem si vse to ves čas vrtela v glavi in pisala dnevnik, da je ne bi pozabila. Tišina, pravi, je najslabša možna pot. »O smrti doma nismo govorili, tudi v šoli ne. Kdo pa pri 15-tih letih govori o smrti mame, mame otrokom ne umirajo!«
Ganljiv je tudi zapis o valeti, kako je Bronja čakala mamico, da pride, kot so prišle mamice sošolcev. Pogledovala je proti vratom in upala, da jo bo zagledala. Mama, ki je bila več let bolna, je spomladi tistega leta obležala. »In mamica je prišla, bila je spet tako lepa, najlepša. Ne vem, kje je zbrala vso to moč, da je vstala iz postelje. Že naslednji dan je obležala, takrat dokončno. Če en teden je ni bilo več. Z isto modro oblekico in belimi balerinkami, ki sem jo nosila na valeti, sem šla na pogreb.« Vse te težke trenutke, ki jih ni bilo malo, pa opiše z izjemnim občutkom in tudi posebnim smislom za humor.
Podrobneje pa v Vestniku.