Lojze Veberič je bil rojen 31. maja 1936 v Seliščih Ivanu in Mariji Veberič, ki je izhajala iz družine Lasbacher. »Ta rod izhaja s Saškega, območja med Nemčijo in Češko. Prvi Lasbacherjevi so živeli na negovskem gradu, kjer je bil njihov oče finančnik pri grofu,« pove Lojze. Lasbacherjevi so se razsejali po Prlekiji in eden od njih, Lojzetov dedek po mamini strani, je imel v Seliščih gostilno, bil pa je tudi veletrgovec in je izdeloval cementnine. »Moj oče se je k hiši priženil iz Spodnjih Ivanjec in z mamo sta peljala posel naprej; imeli smo trgovino, gostilno, prvi daleč naokrog smo delali cementne izdelke in cement. Oče je imel celo idejo, da bo postavil tovarno cementa,« se spominja Lojze.
Ivan in Marija sta imela enajst otrok, kar pet jih je umrlo že v otroških letih, štirje kot dojenčki. Lojze je bil rojen osmi in je odraščal s sestrami Lojzko, Mimico, Poldko in Treziko ter bratoma Ivanom in Stankom, ki je bil najmlajši. »Imel sem čudovito otroštvo – okrog in okrog so bili sadovnjaki, polja, nenehno smo se igrali. Pasti pa smo tudi morali in pomagati na polju pri spravilih. Moja naloga je bila tudi žagati drva. Ker smo imeli drva vedno nažagana na dolžino krušne peči, za štedilnik pa so morala biti krajša, sem drva moral prežagati. Za tri, štiri dni sem nažagal, vse seveda ročno.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
V šolo so otroci hodili k Svetemu Juriju ob Ščavnici, kar je bilo štiri kilometre peš v eno smer, pove Lojze. »Prijetna pot je bila, edino pozimi je bilo včasih dosti snega. Spomnim se, da smo šli otroci zjutraj v šolo in pot še ni bila shojena. Gazili smo po tistem snegu do vratu (smeh). Tako smo pozimi vedno premočeni prišli v šolo. Eno uro smo potrebovali do šole, domov pa poleti včasih tudi dve ali še več (smeh). Ustavljali smo se, v Ščavnici smo lovili ribe ali se kopali, sadje smo rabutali. Vedeli smo za vse, kje kaj raste (smeh). Če smo prišli pozno domov, je včasih pela palica. Kosilo se je že ohladilo, pa na pašo bi morali iti, mi pa smo pohajali (smeh).«
Trgovec, aranžer, tudi učitelj in na koncu grafik
Lojze je obiskoval trgovsko šolo v Murski Soboti, pripravništvo pa je dobil v Gornji Radgoni. Ko je oče videl, da v Gornji Radgoni stanuje v neki vlažni kleti, mu je poiskal vajeniško službo v Račkem Vrhu. »Tam sem delal v trgovini ves dan, čistil in vse drugo, tudi v gostilni. In tam sem tudi živel,« pripoveduje Lojze. Prvo službo je dobil v Modi v Murski Soboti, kar je bila takrat najbolje založena trgovina v Murski Soboti, po vojaščini, ki jo je služil v Zagrebu, pa so ga povabili v Potrošnik, v grosistično trgovino, ki je prav tako prodajala tekstil. Po nekaj mesecih je odšel v trgovsko podjetje Vesna v Ljutomeru in to mu je plačalo aranžerski tečaj v Novem Sadu. »Tečaj je trajal dva meseca, dobil pa si priznano visoko kvalifikacijo,« pove Lojze.
Toda Lojzeta je vleklo naprej in odkril je razpis za aranžerje in dekoraterje, ki ga je objavila ljubljanska šola za oblikovanje. Vendar podjetje Vesna takrat ni imelo posluha za njegove želje in mu ni dalo štipendije. »Odšel sem brez vsega in tudi nisem vedel, kje bom spal. Sestra mi je pomagala prek neke znanke in tako sem dobil stanovanje pri njeni hčerki. Po tednu dni pa sem si že sam poiskal sobo,« pripoveduje Lojze. V Ljubljani se je vpisal v šolo za oblikovanje smer aranžerski tehnik in jo dokončal, čeprav ga je bolj vleklo v slikarstvo in kiparstvo. »Imeli smo namreč kiparja Marjana Keršiča, za slikarstvo pa Franceta Peršina,« se spomni. Šolanje v Ljubljani si je Lojze zapomnil tudi po veliki stiski z denarjem: »Nekaj mi je dala sestra, nekaj sem zaslužil, vendar sem pravzaprav stradal. Imel sem kosilo, zajtrka ne, za večerjo so mi fantje prinesli dva kosa kruha, na to pa sem popil toplo vodo (smeh). Ko sem si 'našparal' kak drobiž, sem za večerjo šel v Bonboniero blizu hotela Slon, se usedel nekam v kot in si naročil malo črno kavo. Vzel sem sladkornico in jo skoraj izpraznil (smeh). Nasul sem sladkor trikrat ali štirikrat in ga jedel z žličko (smeh).«
/ Prvo razstavo je Veberič pripravil pri svojih petnajstih letih v izložbi takratne trgovine Steklo - barve. Nazadnje je razstavljal pred nekaj leti v Dosorju, ko je slavil 80 let.
Šolanje v Ljubljani je končal leta 1962. Vrnil se je v Mursko Soboto in se zaposlil na trgovski šoli kot učitelj aranžerstva, nato pa se je vrnil v Potrošnik. »Imeli so načrte za gradnjo veleblagovnice in pri vsem sem pomagal. Ker so naredili vse drugo prej kot izložbe, je bilo na koncu tako malo časa za njeno urejanje, da sem zadnji teden pred odprtjem spal kar v izložbi (smeh). Takrat sem bil že poročen in žena mi je kosilo nosila kar v izložbo,« pove.
Njegova zadnja služba, ki je trajala dlje kot vse do tedaj, je bila v soboškem založniškem podjetju Pomurski tisk, kjer je bil zaposlen kot grafik. Za to delo je opravil trimesečno specializacijo na visoki grafični šoli na Dunaju. V Pomurskem tisku je delal vse do upokojitve leta 1993.
/ V več kot šestih desetletjih umetniškega delovanja je ustvaril skulpture in slike za več kot 50 samostojnih in 100 skupinskih razstav.
Prva ljubezen je bila glasba
Lojze je v šoli vedno lepo risal in slikal, vendar je bila njegova prva ljubezen glasbena umetnost. Toda starši po vojni niso imeli denarja, da bi mu omogočili glasbeno šolo. Družino so namreč kozaki hoteli pobiti, vzeli so jim tudi gorice, sadovnjak in novozgrajeno klet, tako da so čez noč postali skoraj reveži, pravi Lojze. »Imeli smo malo zemlje, tako da smo imeli pšenico za kruh le za pol leta, potem pa smo ga morali kupovati. Ko so nam vse to vzeli, smo se otroci porazgubili po službah. Doma je ostala samo Trezika.«
Lojze torej ni mogel na glasbeno šolo, je pa, pove, užival v risanju: »Vedno sem razmišljal, kako ustvariti in naslikati nekaj novega, izvirnega, svojega.« Po svoje si je potem uredil tudi domačijo v Seliščih, ki jo je na koncu podedoval on. Pri tem mu je pomagal prijatelj Miloš Vastič iz Trbovelj, z deli pa tudi domačini iz Selišč in domače občine. V galerijo je vložil toliko denarja, da bi si lahko postavil dve hiši v Murski Soboti – je pa z družino ves čas živel v stanovanju.
Nekaj let je v galeriji z imenom Domačija potekala slikarska kolonija Zveze likovnih skupin Slovenije. Prva je bila leta 1974, dve leti pozneje pa so tam izvedli tudi prvi tabor Glasbene mladine Slovenije. Pri domačiji sta postavljeni tudi Lojzetovi znani skulpturi, Mati in enajst otrok ter Cvet dobrih želja. Domačijo je Lojze zapustil hčerki.
/ Njegove skulpture iz lesa, železa in betona stojijo po vsem Pomurju. Ena bolj znanih skulptur je Mati in enajst otrok, postavljena pri njegovi rojstni hiši v Seliščih, ki jo je spremenil v galerijo Domačija. Njegovi kipi so še pri Arcontu v Gornji Radgoni, v Veržeju in Murski Soboti.
Ženo Anico je spoznal na trgovski šoli, kjer je učila zemljepis. Pred poroko se je pisala Zupan in se je v Mursko Soboto preselila iz Bistrice ob Sotli. Poročila sta se leta 1963, leto kasneje se jima je rodila hčerka Vesna in po osmih letih še sin Darko. Lojzetova hčerka živi v tujini in ima hčerko, tako da je Lojze tudi dedek, v tujini pa živi in dela tudi sin, ki je doktor fizike.
Lojze še slika, čeprav mu je zadnje čase nagajalo zdravje. Najbolj je, pravi, užival pri prijatelju Ernestu Bransbergerju, ki mu je v bližnjem skladišču odstopil prostor, kjer je imel svoj atelje in je lahko v miru ustvarjal. »Tam se je dalo res fantastično delati in žena me je lahko poklicala na kosilo, a jaz nisem mogel oditi. Ker sem enega od svojih ciklusov naslovil Vesolje, se je pogosto pošalila, ali sem spet v vesolju.«
