Dejan Karba predstavil knjižni prvenec. V ospredju zgodba o spolni zlorabi, v katero je vpleten Franc Rode

V hotelu Jeruzalem v Ljutomeru je bila prva predstavitev knjižnega prvenca Dejana Karbe, nekdanjega preiskovalnega novinarja, z naslovom Ničvredna. Knjiga je del mednarodnega projekta Celovito reševanje nasilnih dejanj, ki sistemsko rešuje nasilje v sistemih, odnosih in družbi, izdala jo je založba Učitelj življenja. V pogovoru z Damijano Žišt je razkril ozadje osrednje zgodbe v knjigi, to je resnična zgodba o danes upokojenem kardinalu Francu Rodetu, ki je kot mladi kaplan v Celju spolno zlorabljal takrat mladoletno Tanjo Bredo Stelzer (dekliško Petek), o čemer je Karba kot novinar Dela pisal leta 2012. V knjigi je brezkompromisen, dejstev ne olepšuje in se izogiba politični korektnosti, a o zlorabi vseeno piše s subtilnostjo. »Vse nas, ki sedimo tukaj, je (Katoliška) cerkev kakor koli zaznamovala. V rimokatoliški veri je polno moralnih naukov, zapovedi, kaj se sme in kaj ne, že med študijem teologije pa sem opazoval diskrepanco med resnico in narejeno resnico. Na to knjigo sem skorajda že pozabil, potem pa so začeli tudi naši duhovniki govoriti o stranpoteh v Cerkvi in ta jih je začela 'odstranjevati', zato sem se izpostavil,« tako Karba, ki je dodal, da je knjigo želel objaviti že zaradi drugih žensk, žrtev spolnih zlorab. »Sploh pa če je Cerkev neki moralni temelj, potem se naj tako tudi obnaša. Naslov Ničvredna se tako ne nanaša na Tanjo Bredo, ampak na nemoralno Cerkev.«

Zgodba je znana: Tanja Breda Petek je pri 12 letih ostala brez staršev in je živela pri babici. V tistem času je Franc Rode kot kaplan deloval v Celju in že zgodaj naj bi začel mladoletno Tanjo Bredo zlorabljati. Ta je zanosila in rodila sina Petra, ki je čez leta prek odvetnice želel, da Rode prizna očetovstvo. »Ko je Tanja Breda zanosila, je dobila navodilo, da mora zapustiti državo. Načrt je bil, da v sanatoriju v Nemčiji rodi otroka, tega pa dajo v posvojitev in sledi zabrišejo. Tanja Breda pa se je v Nemčiji poročila z zdravstvenim tehnikom, ustvarila sta si družino, vendar sta si z Rodetom še naprej dopisovala. Stik z njim je prekinila, ko ga je obiskala v Vatikanu, on pa jo je takrat zavrnil, zato pa je kasneje zanimalo Petra, kdo je njegov oče,« tako Karba, ki je na predstavitvi knjige v Ljutomeru razkril veliko podrobnosti svojega raziskovanja in posledic, ki ga je to prineslo. Tudi glede očetovstva je zgodba znana: test očetovstva je takrat pokazal, da Franc Rode ni oče Petra Stelzerja, a, kot je med drugim razkril Karba, je imelo poročilo skupno osem strani, javnosti pa sta znana samo prva in zadnja stran.

Knjiga je zelo prežeta s Katoliško cerkvijo, vendar ne toliko s samo institucijo, pač pa v njej, poleg omenjene zgodbe, Karba piše o različnih drugih posameznikih, cerkvenih dostojanstvenikih, med njimi poglavje posveča tudi murskosoboškemu škofu Petru Štumpfu (tega bo menda, mimogrede, povabil na svojo naslednjo predstavitev knjige v Mursko Soboto), kot lik vzornega predstavnika vrednot rimokatolištva pa na drugi strani izpostavlja že pokojnega škofa Alojza Urana, ki ga, tako Karba v pogovoru v Ljutomeru, vidi celo kot kandidata za svetnika.

»Vsaka vera se konča, ko pride v cerkev – kot skupnost vernikov – institucija. Če se Katoliška cerkev v resnici ne bo šla katarze, če ne bo šla v srčiko svojih težav, prave katarze ne bo. Rodetu smo ponudili veliko možnosti, da se tej ženski opraviči, pa tega ni zmogel, tako da mislim, da je katarza še daleč. Resnica je tista, ki mora priti ven. Sam lahko s knjigo le osveščam ljudi, najbolj bistveno pa je, da se kot posamezniki postavimo po robu 'avtoritetam', ki nas tiščijo dol,« je bil jasen Karba, pri čemer je poudaril, da knjiga govori tudi o tem, kaj duhovna sfera pri ljudeh lahko naredi dobrega. »Namreč bolj ko se oddaljujemo od duhovnega, bolj nas  zasužnjuje valuta današnjega sveta, to je kapital. In prav to je težava institucij, pri čemer je Cerkev globoko v tem.«