Veste, kaj mislim? Kakšna mentalna slika naj se mi nariše ob omembi devete največje države sveta. Tudi v Peruju še nisem bila, a se mi v glavi takoj pojavi slika izgubljenega inkovskega mesta Machu Picchu. Tega tokrat ni bilo. Bil je le kup zmede. Najbolj zaradi tragikomičnega filma Borat, ki govori o izmišljenem novinarju Boratu Sagdijevu iz Kazahstana, ki so ga poslali v Ameriko, da posname dokumentarni film o tamkajšnji kulturi. V njem se Sacha Baron Cohen vztrajno norčuje iz vsega kazahstanskega in prikazuje, kot da so posebnosti te srednjeazijske države le umazana industrija, prostitutke, predpotopna vozila, domačini pa sveto prisegajo na čudne starodavne obrede. Iz nekega predzadnjega možganskega predalčka je butalo, kaj pa, če bo vsaj malo tako.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Nisem vedela, zakaj me je pot peljala tja. Videli smo poceni vozovnice in rezervirali. Še dobro! Pompozno, futuristično, zanimivo. V prestolnico Astana, ki jo je zdajšnji predsednik Tokajev marca preimenoval v Nursultan, v čast svojemu dolgoletnemu voditelju Nursultanu Nazarbajevu. Ta je na oblast prišel še v času Sovjetske zveze in leta 1990 postal prvi predsednik. Trideset let je sedel na prestolu z nafto bogate države. Prileteli smo ponoči. Menjali evre v tenge in se z lokalnim avtobusom zapeljali do hostla; vožnja 40 centov. Fajn. Prvi vizualni stik je bil torej nočni, seveda omejen na kar koli je postavljeno ob cesti. Vsake toliko nas je z lučmi obsijan 'prestrašil' kakšen futurističen arhitekturni dosežek. Med njimi drevo življenja in simbol mesta - bayterek. Mogočna skulptura, visoka 97 metrov, simbolizira leto 1997, ko je voditelj Nursultan prestolnico iz Almatija preselil v to odročno stepsko mesto. Nekateri so nad jeklenim kipom z zlato kroglo navdušeni, drugi začudeni, zakaj za vraga imajo v središču velik nogometni pokal. A vsakemu svoje.
Nekaj kilometrov stran se bohoti največja mošeja v centralni Aziji - Hazrat Sultan. Mogočna in okusno zgrajena, ki celotno bleščečo zmedo umirja. Impresivno. Notranjost pa te navdaja s spokojnostjo in dišečim, domačim vonjem. In najboljše, prijetno se ohladiš. Pa vendar vročina ni prehuda, malo žge, a vsake toliko najdeš stojnico s pravim mlečnim sladoledom z le tremi okusi: vaniljo, čokolado, malino. Res okušaš kravo. Verjetno čudno, a tako neznano. Njami.
Po 14 urah na vlaku, s katerim smo premagali 1200 kilometrov in bili skoraj ob meji s Kitajsko, smo začeli raziskovanje Almatija. Zelenega mesta, ki je čisto nasprotje prestolnice. Očitna razlika je bila še ena: dosti več ljudi na ulici. Domačini pa prijazni, gostoljubni in radovedni. Vsake toliko so nas vprašali, od kod prihajamo. Slovenci. Aaa Bratislava. Skoraj, ampak Ljubljana je prestolnica.
Streljaj iz mesta. No, 200 kilometrov, pa se znajdeš v naravi, ki ti vzame dih. Peščene sipine, barvita gorovja in azijska verzija Velikega kanjona. In kaj je najbolje pri vsem tem? Ni turistov. Tam, na barvitem gorovju Aktau, smo bili sami. Skoraj, če ne štejem kuščarjev in kač. Neverjetno doživetje, ob katerem ne najdem besed. Prvi obisk Kazahstana me je opremil s sliko v glavi. Še pravi biser, neodkrit, poln naravnih čudes in domačinov, ki te po nekaj dnevih druženja povabijo na svojo poroko. Bi Slovenci to naredili? Ne, mi smo bolj taki zaprti, vsak zase in škrt. Pa brez zamere.