Tina Ščavničar iz Ljutomera je od mladih nog rada ustvarjala in se videla v umetniških vodah. Po srednji šoli jo je pot sprva zanesla v slikarstvo in restavratorstvo, nato pa je spoznala profesorja montaže iz Beograda, ki jo je navdihnil, da je šla študirat filmsko in televizijsko režijo na fakulteto za dramsko umetnost v srbski prestolnici.
»V Sloveniji sem vedno imela občutek, da me vsi čudno gledajo in da ne morem najti svojega mesta oz. svojih ljudi. V Beogradu sem prvič začutila, da sem sprejeta taka, kot sem, in da me vsaj nekateri razumejo. Na sprejemne izpite sem sicer šla na pamet, nisem se veliko pripravljala, tudi srbsko nisem znala dobro. Ampak imela sem željo, vedela sem, da je to tisto pravo, in me je to gnalo. Uspelo mi je in lahko povem, da so me med študijem spremljali zelo dobri profesorji, ki so me razumeli kot malo drugačno osebo in neklasično filmsko ustvarjalko. Z njimi smo se veliko pogovarjali, si izmenjevali ideje, pomagali, ni bilo tistega občutka, da moraš biti tiho in zadržati svoje mnenje,« pripoveduje Ščavničarjeva, ki je bila po končanem študiju kot mnogi mladi ustvarjalci zelo motivirana za delo. »Potem pa te zabije realnost, ne veš čisto natančno, kako začeti, kako preživeti. Tako prvi dve leti nisem veliko ustvarila, v tem času me je nekaj povleklo tudi nazaj domov in sem delala tukaj. Vrnitev je bila kar šok, saj sem v Beogradu imela vse ljudi, ki so mi bili blizu, okolje je drugačno … Tako sem potrebovala nekaj časa, da sem si ustvarila krog ljudi, ki so mi blizu,« pove sogovornica.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Intervju) »Stigma, vezana na duševno zdravje, se z leti manjša,« opaža specialistka psihiatrije Anja Plemenitaš Ilješ
Depresija postaja ena najpogostejših bolezni tako doma kot po svetu. Narašča tudi pojavnost poporodne depresije.
Tudi novi film bodo snemali v Pomurju
Leta 2016 (o tem smo pisali tudi v našem časopisu) je luč sveta ugledal njen prvi film Svitanje, šlo je za diplomski film, ljubezensko zgodbo o mladem dekletu iz majhnega mesta, ki želi najti sebe. Po tistem je Tina Ščavničar ustvarjala kratke eksperimentalne filme, tudi videospote, ki jih je v glavnem ustvarjala sama doma. Med njimi je film Dere sen jas mali bija, ki nosi naslov po prleški ljudski pesmi in je neke vrste avtoportret. Film je bil zelo uspešen, kot pravi Ščavničarjeva, je to verjetno tudi zato, ker je pri ustvarjanju resnično izhajala iz sebe. Na Mednarodnem festivalu kratkega filma FeKK je prejel tudi nagrado za najboljši kratki film. Ta in tudi drugi njeni filmi so bili predvajani na nekaterih festivalih, poleg omenjenega tudi na Kino otoku v Izoli in v tujini. »To mi je prineslo nekaj novih stikov in tako sem začela ustvarjati scenarij za svoj prvi celovečerni film, ki je trenutno tik pred snemanjem,« pove ustvarjalka.
Spomin na jesenske meglice, kot je naslov filma, nastaja že približno štiri leta. Zgodba se dogaja v Prlekiji in Prekmurju, je osebnoizpovedna in govori o odnosih. »Na neki način želim s tem filmom prikazati naše okolje, še posebej pa to, kar sem sama doživljala v otroštvu, svojo percepcijo. Pomemben element v filmu je povezanost z naravo in našimi običaji ob življenjskih prelomnicah. V filmu se mešajo spomini na otroštvo in sedanjost z nekim poslavljanjem od tega spomina. Igralci bodo profesionalni in naturščiki, nekateri so že potrjeni, vse pa se bo posnelo v Prlekiji in Prekmurju,« nam je zaupala Ščavničarjeva.
Odnosi med ljudmi, tisto, kar je neizgovorjeno, in kako to vpliva na ljudi ter odnose na splošno, so tema, ki jo najbolj zanima in jo želi prikazati s svojim ustvarjanjem. »Skozi scenarij nastajajočega filma želim priti do točke, ko se tisto 'nekaj', kar je bilo leta neizgovorjeno, končno izgovori in privede do katarze, izboljšanja stanja v osebnih odnosih in v svetu. Pa tudi vrnitev k naravi, v domači kraj … Ljudje zbežijo od doma zaradi milijarde razlogov, ampak jaz mislim, da se je dobro vračati, se soočati in videti drugo plat tega, kar te je naredilo to, kar si.«
Med Parizom in Prlekijo
Tina Ščavničar je zadnja leta razpeta med Slovenijo in Parizom, v francosko prestolnico jo je vodila ljubezen, vendar lahko med pogovorom z njo sogovornik začuti, da je njen resnični dom Prlekija. »Ko si nekje, se ti dogaja veliko stvari, veliko imaš izzivov in vprašanj, stalno se iščeš, raziskuješ, poskušaš najti svoje mesto. Ko pa prideš domov, tu vse teče mirno in lepo. Ko greš drugam, je na eni strani veliko dobrega in možnosti, po drugi strani pa je zelo temačno. Govorim konkretno za Pariz, ljudje tam so odtujeni, pobegnili so od svojih družin, imajo pa enake potrebe in želje kot vsi – po varnosti, ljubezni, pripadnosti,« ugotavlja sogovornica, ki ne izključuje možnosti, da tudi v prestolnici umetnosti in mode kdaj ustvari kakšen film. »Ampak pot do tja je še dolga, prvi pogoj je obvladati francoščino, pa tudi sicer potrebuješ veliko več časa, da te sprejmejo. V Beogradu so me hitro vzeli za svojo.« V Franciji, na območju regionalnega parka Morvan, pove, so zagnali projekt, s katerim bodo v prihodnjih letih ustvarili prostor za ustvarjalce. Šlo bo za neke vrste rezidenco za umetnike vseh možnih umetniških smeri, od literature do glasbe, fotografije itd. Rezidenca bo odprta tudi za domačine, pohodnike oziroma vse, ki jih zanima kultura.
Letos v Sarajevo
Letos je Tina Ščavničar sprejeta v program Talents Sarajevo v okviru Sarajevskega filmskega festivala, ki se bo odvijal avgusta. Gre za platformo oz. izobraževalni program za mlade režiserje, producente, igralce, montažerje in snemalce, ki je plod sodelovanja med sarajevskim in berlinskim mednarodnim filmskim festivalom (Berlinale). »To je zelo dobra platforma za povezovanje. Sarajevski filmski festival zelo podpira mlade, gre za učenje, mentorstvo, tudi promocijo. Potencialno lahko najdeš ekipo za sodelovanje pri kakšnem projektu. To je zelo pomemben korak, tako da sem zelo hvaležna, da so me letos sprejeli,« pravi sogovornica, ki dodaja, da je služenje kruha v filmskem svetu vse prej kot enostavno, sploh za mlade. »Zdi se mi, da se večina mladih res zelo podpira med sabo, ampak pogosto je ta občutek npr. pri producentih, da moraš slediti nekim smernicam, ki že obstajajo, in to se mi zdi napačno. Mislim, da je treba pustiti mladim, da spremenijo stvari, da spremenijo način izraza. Film je umetnost, ne obstaja samo ena linija.«
Ne glede na to svojo prihodnost vidi v umetniških vodah. »Želim si enostavno pisati, ustvarjati. Ne predstavljam si, da bi delala kaj drugega. Tudi če čez 20 let mogoče ne bom snemala filmov, bom pisala zgodbe, fotografirala ... Sicer pa si želim ustvariti varen prostor zase in za svoje kolege, sodelavce, ki smo vsi v nekih podobnih občutkih, in da ustvarjamo skupaj.«