Razmere zaradi pandemije so zanjo kot za druge glasbenike izredno težke, pravi. »Vsi pogrešamo oder, luči, ljudi, s katerimi bi lahko delili glasbo, zgodbe in čustva. Koncerti in predvajanja prek spleta so daleč od občutkov fizičnega nastopa, saj ni neposrednega odziva občinstva. Prijatelj Andi Sobočan mi je pred kratkim dejal, da bi si najraje v svojem vadbenem prostoru nalepil slike ljudi na steno, da bi vsaj malo dobil tisti pravi občutek ob igranju. Vsi glasbeni prijatelji, s katerimi sem v stiku, doživljamo to bolj ali manj podobno. Želimo si nastopov, želimo si glasbe v živo.« Letos, ko se je začela koronakriza, jo je poklical kitarist Sašo Zver z idejo, da ustvarijo pesem na daljavo. To so tudi storili in nastala je prekmursko-izolacijsko-karantenska različica pesmi Ivona (v izvirniku jo izvaja Neno Belan s skupino Djavoli) z naslovom V izolaciji se žmetno fejst živi. Mesec prej pa jo je k sodelovanju povabil Sandi Horvat Sunny. Pesem Moja Sobota je na zanimiv način vkomponiral v svoj novi singel Uganka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Vsako slabo prinese tudi kaj dobrega
Leto, ki se poslavlja, je pustilo v nas mnoge odtise, dodaja. Pravijo, da vsako slabo prinese tudi kaj dobrega. Tako so mnogi pospravljali po omarah, stanovanjih, hišah, a čistili in počistili predvsem v sebi. »Mnogi so šele sedaj ugotovili, kaj jim je pomembno in kaj ni in brez česa ne morejo živeti. Zase lahko trdim, da vrh pomembnosti že od nekdaj zaseda glasba in tako bo tudi ostalo.«
Njena glasbena pot se je začela ob koncu osnovne šole, ko je v svoji Stari ulici v Murski Soboti spoznala Romana Kovačiča in Janeza Žekša. Iz triglasnega petja ob kitarah in flavti na podrtem hlodu v soboškem parku, v soboškem gradu, na blokovskih dvoriščih je nastal trio Doroja. Ustvarili so nekaj avtorskih pesmi in vrstili so se nastopi na šolskih plesih in prireditvah ter samostojni koncerti. Ljubezen do glasbe je rasla iz dneva v dan. »Že kot smrklja sem rada poslušala pesmi, ki so donele iz gramofona mojega očeta. Bil je ljubitelj tuje glasbe in zbirka malih plošč iz sedemdesetih let različnih žanrov je bila pri nas doma kar bogata. V družini, kjer sem odraščala, je bila glasba stalnica.« Dedek je igral harmoniko, babica citre, oče bobne, a ni bilo nobenega, ki bi pel, pravi Dorina. Torej ji ni preostalo drugega, kot da je prevzela to vlogo. Poslušala je prav vse, od rocka, popa, bluegrassa, narodnozabavnih viž, klasike do vsega drugega, kar se je takrat predvajalo po radiu. »Zaradi tega sem izoblikovala svoj glasbeni stil. Saj sploh ne vem povedati, kaj sem poslušala najraje. Ali so bili to Beatlesi, Stonesi ali Riblja čorba. Predvsem so me impresionirali pevci, kot so Ditka Haberl, Joe Cocker in Oliver Dragojević, ki so prav vsako pesem čustveno odpeli.« Svojega prvega nastopa se zelo dobro spomni. To je bilo v Logarovcih v drugem razredu osnovne šole, na proslavi ob 8. marcu, dnevu žena. »Pela sem v duetu s fantom, ki sem ga zelo rada videla. Vse je bilo prečudovito. Mogoče je prav ta nastop prispeval k moji glasbeni karieri. Kdo bi vedel.«
S simfoničnim orkestrom in v Cankarjevem domu
Njena prva avtorska pesem Strah pred ljudmi nosi globoko sporočilo. Nastala je ravno v najbolj občutljivem najstniškem obdobju leta 1981. »V vsako avtorsko pesem sem dala delček sebe. Vseh mi ni uspelo posneti, nekatere pa bom namerno obdržala v sebi. Vsekakor je največjo sled pri poslušalcih pustila Moja Sobota, ki je po mnenju mnogih postala nekakšna neuradna soboška himna.«
Seznam glasbenikov, s katerimi je sodelovala, je dolg. Pečat v ustvarjanju je pustilo članstvo v skupini Be Radio in dolgoletno sodelovanje s pianistom Dejanom Berdenom. Vsako sodelovanje je bilo nekaj posebnega in skrbno izbrano. Iz vsakega se je marsikaj naučila, za kar je hvaležna. »Feri Lainšček in Miki Roš sta avtorja, s katerima sem sodelovala pri glasbenih projektih. Nastale so pesmi z mojo avtorsko glasbeno podlago, kot so Na skrivma in Kmica ter Moja Sobota in Samo malo je trbelo. Kateri nastop mi največ pomeni? Nastop, ki ga nikoli ne bom pozabila, je bilo presenečenje v oddaji Vid in Pero šov pred sedmimi leti. Peti s simfoniki je bilo nekaj najlepšega. Omenila bi še nastop v slovenskem hramu kulture Cankarjevem domu s Prekmursko godbo Bakovci, katere gostja sem bila.«
Na vprašanje, kaj ji pomeni glasba in glasbeno ustvarjanje, odgovori z enim stavkom: »Music was my first love and it will be my last.« (Glasba je bila moja prva ljubezen in bo tudi zadnja.) Načrtovanje pri njej vedno ubere svojo pot. V vseh letih ustvarjanja se vedno preseneti in zavije v popolnoma novo smer. »Materiala je še veliko, inspiracije pridejo in odidejo, zabeležim pa jih zmeraj. Ko bo fizično mogoče, jih želim čim več izdati in dokončati že zastavljeno. Najverjetneje bo to čisto nova avtorska zgodba v sodelovanju z različnimi izvajalci, odvisno od trenutnega navdiha.«