V prejšnjem članku serije Iz preteklosti v sedanjost z naslovom Pet pred dvanajsto reševali življenja smo se ukvarjali z njegovim delom in dejstvom, da je pred drugo svetovno vojno in med njo rešil desetine prekmurskih Judov s tem, ko jim je omogočil, da so prevzeli kalvinsko veroizpoved in s pomočjo tega zapustili Evropo še pred izbuhom vojne vihre.
Toda kdo je bil v resnici Karoly Poth? Nesporno dejstvo je, da je v pokrajini ob Muri preživel vsaj deset let, njegovo ime pa se je pojavljalo predvsem v monografijah, ki so se ukvarjale z versko zgodovino Prekmurja. V eni izmed njih, delu urednika Attile Kovacsa z naslovom Obmejna stikanja – Poglavja iz zgodovine Čikečke vasi, Motvarjevcev, Pordašincev, Prosenjakovcev in Središča, ki je nastalo leta 2015, lahko najdemo celo fotografijo kalvinskih konfirmandov z duhovnikom Karolyem Pothom iz sredine tridesetih let 20. stoletja.
S pomočjo fotografije mladega duhovnika so njegova izjemna dejanja dobila obraz. Toda še vedno je popolnoma nerazjasnjeno ostalo vprašanje, kdo je bil v resnici Karoly Poth.
Leta 1935 prišel v Motvarjevce
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Karoly Poth je bil rojen 5. januarja 1907 v kraju Ujsove (danes Ravno selo v Občini Vrbas v Srbiji), srednješolsko izobraževanje je dokončal v kraju Vrbas v Srbiji, študij teologije pa v Kolozsvarju (danes Cluj - Napoca v Romuniji) in nato kot pomožni duhovnik, kasneje pa samostojni duhovnik, začel službovati v krajih Savino Selo v Srbiji, Banovci v Srbiji, Stara Moravica v Srbiji, Rumenka v Srbiji, Sivac v Srbiji, Novi Sad v Srbiji in v Motvarjevcih v Sloveniji.
O otroštvu Karolya Potha ne vemo veliko. Njegov oče Jozsef (1865–1925) je bil prav tako duhovnik protestantske veroizpovedi, rojen v kraju Torzsa (danes Savino Selo v Srbiji). S skorajšnjo gotovostjo lahko trdim, da je bil stari oče Karolya Jozsef Poth, rojen leta 1828, učitelj v protestantski šoli v kraju Ujsove.
Ob dejstvu, da je bil dobršen del družine Poth po moški strani udeležen v bogoslužju ali vzgoji, je izjemno zanimiva tudi materina stran družine. Prednik Karolyeve mame, ki se je imenovala Hermin Arany, je bil Karoly Abai Arany starejši, ki je bil upravitelj posesti rodbine Esterhazy v kraju Nosztany v županiji Tolna. V družini Arany je bilo kar nekaj znanih duhovnikov in nosilcev raznih časti. Zdi se, kakor da je bil duhovniški poklic Karolyu Pothu položen v zibelko.
Ko se je leta 1935 mladi duhovnik Karoly priselil v Motvarjevce, je prišel na čelo sto let stare protestantske skupnosti, ki je imela od leta 1865 tudi svojo šolo. Protestantizem je bil v regiji prisoten vse od 16. stoletja, ko je bila Dolnja Lendava pomembno središče protestantizma. Na začetku 20. stoletja je kot učitelj v šolo prišel Imre Kovacs, po rodu iz Pancsove (danes Pančevo v Srbiji). Ni nemogoče, da sta se Imre Kovacs in Karoly Poth glede na svoj izvor poznala že prej. Karoly Poth je v Motvarjevcih služboval med letoma 1935 in 1947, ko so ga povabili za duhovnika v kraj Kotlina v tedanji Jugoslaviji (danes Kotlina na Hrvaškem, Osiješko-Baranjska županija). Z odhodom Karolya Potha iz Motvarjevec se je pretrgala tradicija v kraju bivajočega duhovnika in v naslednjih treh letih je bogoslužje vsake tri mesece opravil duhovnik Lajos Poth iz Subotice. Zaradi vzpostavitve novih mej in težavnih prehodov državne meje zaradi pridobivanja dovoljenj za prehod je od leta 1952 vsako leto štiri obrede opravljal duhovnik Narancsik Pal, duhovnik v kraju Kopačevo na Hrvaškem.
Bogoslužje opravljal tudi njegov brat
Posebej zanimivo se mi zdi, da je po odhodu duhovnika Karolya Potha iz Prekmurja trimesečno bogoslužje v Motvarjevcih opravljal njegov brat, duhovnik v Subotici, Lajos Poth. O življenju duhovnikov iz družine Poth po drugi svetovni vojni ne vemo veliko. Lajos Poth je glede na dostopne podatke ostal v Vojvodini, natančneje Zenti, kjer je v 79. letu umrl 20. julija 1989.
Velika neznanka je ostala usoda Karolya Potha, mladeniča, ki je kot 28-letnik prišel v Motvarjevce in srbel za razvoj tamkajšnje verske skupnosti. Takoj po njegovem prihodu so se začele tudi spremembe veroizpovedi, na desetine prekmurskih judovskih družin je namreč spremenilo svojo veroizpoved v protestantsko v želji, da bi se izognili preganjanju nacistov in njihovih kolaborantov v posameznih državah. Vsaka od teh sprememb je zapisana v matičnih knjigah skupnosti.
Po mojem mnenju je Karoly Poth odigral ključno vlogo pri tem, da so lahko nekateri prekmurski Judje zapustili Evropo še pravi čas in se tako izognili deportacijam, mučenju in skoraj gotovi smrti v koncentracijskih taboriščih. Za razumevanje duha časa ponovno dodajam izsek iz prejšnjega članka Pet pred dvanajsto reševali življenja, na katerega se navezuje tudi današnji članek:
»'Časi niso bili naklonjeni osebam judovske veroizpovedi. Če se ne bi s svojim sinom julija 1939 odločila za drzno, lahko rečem noro potezo, da kot ženska sama prepotuje Evropo do enega od francoskih pristanišč, Boulogne-sur-Mer, se midva prav gotovo ne bi pogovarjala. Babica, teti, desetine sorodnikov. Vsi so izginili v koncentracijskih taboriščih.' Povedal mi je še, da odgovora, kako so kot Judje sploh lahko potovali po Evropi v času, ko so že veljali strogi antisemitski zakoni, nikoli ni dobil. Temu gospod kljub svoji želji po razumevanju, vse do devetdesetih let, ko sta starša v visoki starosti umrla, ni posvečal pozornosti.«
Vsaj ena oseba, ki jo poznam in je bila rojena leta 1939 v Dolnji Lendavi, je preživela zato, ker ji je Karoly Poth s svojim dejanjem omogočil izhod iz Evrope. Domnevam, da je bilo oseb, ki so preživele ravno zaradi dejanja duhovnika, še veliko več, je pa res tudi, da se s tem vprašanjem v preteklih sedemdesetih letih vsaj po mojih informacijah ni ukvarjal še nihče.
Predlog za podelitev naslova pravičnik med narodi?
Ravno zato sem že dlje časa razmišljal o tem, kako sedaj, desetletja po holokavstu in službovanju Karolya Potha v Prekmurju, ohraniti spomin na pogumna dejanja protestantskega duhovnika. Ena od možnosti je predlog za podelitev naziva pravičnik med narodi, iniciative, s katero se omenjeni naslov podeli Nejudom, ki so pomagali pri reševanju Judov v času holokavsta. V delovanju Karolya Potha lahko v nekaterih segmentih prav gotovo najdemo obrise reševanja prekmurskih Judov, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se je število sprememb veroizpovedi korenito povečalo po letu 1938, v katerem sta se zgodila dva pomembna dogodka, ki sta imela vpliv tudi na prekmursko judovstvo.
Prvi je bila priključitev Avstrije tretjemu rajhu marca 1938, po kateri se je precej prekmurskih Judov, ki so živeli na Dunaju in v drugih avstrijskih mestih, vrnilo v Prekmurje. Drugi, še močnejši signal, da se zadeve v Evropi ne obračajo v pravo smer, pa je bila kristalna noč, sistematični pogrom nad Judi v Nemčiji in Avstriji, ki se je odvil v noči na 10. november 1938. Zaradi razbitih izložb judovskih trgovcev in ulic, polnih razbitega stekla, je pogrom dobil ime kristalna noč. Da se vrnemo h Karolyu Pothu in spremembam veroizpovedi, število teh se je močno povečalo po novembru 1938, kar bi lahko bil znak, da je šlo za sistematične spremembe veroizpovedi, namenjene zaščiti življenja Judov.
Kot je zapisano v delu Slovenski pravični med narodi avtorjev Irene Šumi in Ota Lutharja: »Vsaj nekaj Judov se mora za svoje preživetje zahvaliti sočutnim in nenavadno pogumnim ženskam in moškim, ki so ogrozili lastna življenja, da so posamezne Jude rešili gotove smrti«.
Kljub vlogi pri reševanju prekmurskih Judov podatkov o tem, da bi se Karoly Poth po svojem odhodu iz Prekmurja kdaj vrnil v Motvarjevce, nimamo. Tudi sicer so podatki o njegovem življenju zelo skopi. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Poth po daljši bolezni umrl 8. marca 1985 v kraju Untereisesheim v deželi Baden-Württemberg v Nemčiji. Po njegovi smrti je nastala tudi osmrtnica, ki nam razkriva, da je bil upokojeni protestantski duhovnik tudi oče, stari oče in brat, kar pomeni, da so za njim ostali potomci, ki bi lahko vedeli več o njegovi dejavnosti in reševanju Judov v Prekmurju.
»Vsaj nekaj Judov se mora za svoje preživetje zahvaliti sočutnim in nenavadno pogumnim ženskam in moškim, ki so ogrozili lastna življenja, da so posamezne Jude rešili gotove smrti«.