Edita čuti: Razpad identitete

Pogledano s perspektive stožca nisem bila tako slabo, kakšne dneve celo zelodobro, toda z nejasno slutnjo bližajoče se spremembe. Kot mačka, ki voddaljenih valovih čuti bližajoči se potres.Potem sem bila povabljena na že pred enim letom obljubljen tečaj meditacije, odkaterega nisem pričakovala ravno razsvetljenja, vendar od takrat meditiram dvakrat na dan po 20 minut.V nasprotju s pričakovanji, ki za disciplinirano duhovno vadbo obetajo pozitivnerezultate, sem postajala vse bolj požrešna, brezvoljna, pojavljale so se misamomorilne misli, kot da sem se vrnila v obdobje otroštva, ko še nisem dobrogovorila, pa sem že ustrahovala: "Iden, noj me auto dodzi! (Grem, naj me avto povozi!)" Bilo je tako grozljivo in resnično! Osamljena, zapuščena, kot že neštetokrat. V tem razpoloženju je nastala tudi prejšnja, prvonovembrska kolumna kotiskren zapis moje razsutosti. Zahvaljujem se vsem, ki ste mi izrazili podporo,nekateri tudi skrb s prošnjo, naj si poiščem pomoč.Stanje po vrnitvi iz Avstrije, ki je vsakokratna preizkušnja, je bilo še slabše. Počutila sem se kot v premajhno kletko ujeta zver.Bila sem sredi strašnega neurja, ko zaradi preobilice dežja odpove kanalizacijain že zdavnaj pozabljene odplake priplavajo na površje in se razlijejo. Premetavalo meje, pokopavalo pod plazovi, me dušilo od blata.»Počni, kar pravi Osho! Samo opazuj bolečino!« mi je rekla starejša duhovnasestra v večernem pogovoru.

Naslednje jutro, po meditaciji, preletim Facebook in preberem naslov: »Želite sinekoga, ki vas bo ljubil celo življenje, sami pa se ne morete 30 dni!« Članka nitiprebrala nisem.Zaslišala sem plosk ene roke.Kot da bi v trenutku dojela, kaj se je dogajalo v zadnjem obdobju.Vsaka celica je bila svoj lasten boj med utečenim načinom samopozabe skompulzivnim prenajedanjem, čiščenjem travm in sluteno svetlobo, ki je zanjonajboljša hrana.Nastopilo je jasno, sončno jutro po enomesečni nevihti na ravni naravnekatastrofe, ki je bila razpad identitete, razpad vsega, kar sem mislila in čutila, dasem.Nič do sedaj ni primerljivo s tem, kar sem doživela.Umiranje pošasti, v trebuhu katere je bila ujeta princesa.Preobrazbo iz gosenice v metulja.Občutim vse te metafore preobrazb in jih iskreno želim vsem, ki jim je lastnakoža premajhna, tako kot je bila meni moja.Končno sem začela ljubezenski odnos sama s sabo.Kako se ljubim.In končno sem srečna in ta sreča ni odvisna od ničesar zunaj mene.In ni odločitev, kot učijo nekateri, ampak je stanje povezanosti z vsem.Ni me več strah, da ne bom dovolj plesala, se ljubila, plavala. Ker je vse to vmeni.

In ne počutim se več osamljeno in nepotešeno! Celo zavedam se, da je bilosilovitost mojega hrepenenja nemogoče potešiti z do tedaj znanimi stvarmi.Tako da mi je popolnoma jasno, zakaj v partnerstvu nisem bila srečna, saj semod odnosa pričakovala nekaj, kar si lahko dam samo sama.Kot matične celice. Morajo biti moje, pa naj me nekdo še tako ljubi in mi dajesvoje. Bogastvo, ki je v meni, me hrani, in spoznavam, kako malo hrane potrebujem.Po nobenem postu, in imela sem jih res veliko, nisem tega občutila.Hvaležna sem, da se je zgodilo!Zakaj se ni že prej, ne vem, čeprav sem se trudila in slutila, da obstaja. Obdobje po očetovi smrti je bilo zame zelo težko in kakšni dve leti po tem ga jemama sanjala, kako je bil lep in mlad in ji je povedal:»Ne skrbi, Dito njena sreča še čaka!«Od takrat je minilo okrog 11 let in vem, da je mislil na to srečo! Na srečo, ki jenič ne more skaliti, saj je lastnost mojega resničnega bistva!Razliko občutijo vsi, ki me poznajo. V Avstriji pravijo, da sem bolj umirjena,prijatelji, da sem bolj prizemljena, klientke in klienti, da jim s hipnoterapijospreminjam življenja. Zavedam se, da to počne Milost, ki sem je deležna,polnost praznine Miru, za katero sem si 26 let prizadevala.Biti in bivati.Nebo je še vedno modro in trava je še zmeraj zelena, toda modro je bolj in travaje bolj zelena.Neskončna, večna Bit je razprla metuljna krila.Pije nektar Miru iz nepresahljivega Vira.