Nedavno je umrl Alain Delon, skoraj neverjetno pa se zdi, da so minila že slaba tri leta od takrat, ko nas je zapustil Jean-Paul Belmondo. Zanimivo je, da sta najbolj priljubljena francoska filmska igralca v zgodovini umrla v enaki starosti, dopolnila sta 88 let. Belmondo se je rodil prej (9. aprila 1933) kot Delon (8. novembra 1935). Za njima je ostala ogromna filmska zapuščina, izdelkov, v katerih sta nastopila ali se pojavila skupaj, pa ni ravno veliko. Lahko bi rekli, da jih je bilo vsega skupaj deset, če k temu prištejemo dokumentarne filme in pogovorne oddaje. Njun najbolj znani skupni film je prav gotovo Borsalino, ki bo naslednje leto praznoval 55 let od premiere.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Zgodba temelji na romanu Bandita iz Marseilla novinarja in pisatelja Eugena Saccomana. V njem je opisal kriminalne dogodivščine resničnih gangsterjev Paula Carboneja in Francoisa Spirita, ki sta med okupacijo Francije sodelovala z nacistično Nemčijo. Film Borsalino ne gre tako daleč, saj bi bilo to za podobo Belmonda in Delona vseeno malo preveč. Namesto tega ostaja v tridesetih letih prejšnjega stoletja in opisuje vzpon vlomilca Rocha Siffredija (Delon) ter majhnega gangsterja in prevaranta Francoisa Capelle (Belmondo) na vrh gangsterske hierarhije v Marseillu. Potem ko se na začetku njun pretep zaradi barske plesalke Lole konča brez zmagovalca, postaneta najboljša prijatelja in partnerja ter začneta nameščati izide konjskih dirk in boksarskih dvobojev. Zanju tako izve odvetnik Rinaldi, ki dela za najmočnejša gangsterska šefa Marella in Polija, in jima predlaga, da namesto Marella prevzameta nadzor nad trgovino z ribami. Kriminalna pot Siffredija in Capelle se nato hitro vzpenja, težave pa nastanejo, ko se odločita, da bosta odstranila tudi bogatega in krutega lastnika mesnice, hotelov in restavracij Polija.
Prva polovica filma je precej lahkotna in s komičnimi vložki, v drugi polovici pa postane dogajanje veliko bolj resno in krvavo, tako da film nima ravno srečnega konca. Je pa celoten izdelek povsem podrejen Belmondu in Delonu, ki v večini prizorov važno paradirata v elegantnih oblačilih in klobukih. Naslov filma je povzet po vrsti klobuka borsalino, ki je bil priljubljen tistega časa, predlagal ga je Delon, saj si je želel naslov, ki ga ne bi bilo treba prevajati nikjer po svetu. Delon je bil namreč tudi producent filma, zato je imel skoraj več besede kot režiser Jacques Deray, ki je z Delonom posnel še več filmov (Umor v bazenu, Nevaren poklic, Trojica za ubijanje ...) in leta 1974 tudi nadaljevanje Borsalina, imenovano Borsalino & Co.
Ugledna britanska filmska revija Empire je film Borsalino uvrstila na svojo lestvico »desetih najboljših gangsterskih filmov, ki jih verjetno nikoli niste videli«, še bolj zapisana v zgodovino pa je ostala znana in ponavljajoča se glasbena podlaga z mehaničnim klavirjem, ki jo je napisal skladatelj in pianist Claude Bolling.