Fanči in njena hči Nives Bratkovič iz Bakovec se ukvarjata z lončarstvom in izdelovanjem keramičnih izdelkov. »Keramika me je od nekdaj privlačila in pravim, da če te nekaj veseli, te to pokliče. Tako sem se prijavila na tečaj lončarjenja v Veržeju, tam spoznala osnove, nato pa je bilo potrebnega veliko časa, da sem začela glino obvladati. Gre za živ material in če ti ne obvladaš njega, on obvlada tebe,« razlaga Fanči, ki na vretenu oblikuje izdelke iz gline, hči pa nato poskrbi za poslikave. Tako kot se dopolnjujeta pri delu, tako sta tudi izpeljali ime izdelkov. Prepoznali jih boste kot FiNa keramika, gre pa za začetne črke njunih imen.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
»Radi se šalimo, da ne smučamo, ampak denar vlagamo v hobi,« smeje k izjavi mame doda Nives in pojasni, da sta z mamo kupili vreteno, peč in druge potrebne pripomočke. Njun asortiment sestavljajo izdelki za vsakdanjo rabo, kot so skodelice, krožniki, tudi dekorativni izdelki, ob prvem novembru sta oblikovali sveče in nagrobne aranžmaje, sedaj pa se posvečata tudi izdelavi jaslic. Z njimi že več let sodelujeta na razstavi v Centru DUO v Veržeju. Pod njunimi prsti nastanejo različni modeli jaslic. Nekatere pustita v naravni, rjavi barvi, spet druge komplete pobarvata. Ker v delo vložita veliko truda in časa, so vsi izdelki zelo osebni in se včasih kar težko ločita od njih. »Sokrajanka je bila birmanska botra in je svoji birmanki kupila najine jaslice. Ob nakupu je opazila še en komplet, pa je sredi avgusta še sebi kupila ene.«
Cvetlični motivi
»Tradicionalno obrt predstavljava na sodoben način, z novimi oblikami in poslikavami. Drživa pa se koncepta, da so izdelki uporabni in niso samo za na police,« pravi Nives. Proces učenja se nikoli ne konča, zato se včasih kaj tudi ponesreči. »Odpiranje peči, predvsem po glaziranju, je kot božično jutro, ker ne veš, kaj te čaka,« prav tako v smehu reče sogovornica, ki na izdelke večinoma nanaša podglazurne barve. Uporabi jih po prvi peki izdelkov in z njimi riše na biskvit, kot pravijo v žargonu. Če pa barva surovo glino, uporablja engobe. Na izdelkih prevladujejo cvetlični motivi in drugi elementi iz narave, saj prav od tam črpata večino idej. »Delava tudi v kombinaciji s steklom. Na kakšne dekorativne izdelke in na nakit naneseva steklo za vitraje, ki se potem zelo lepo razlije.«
V prazničnem decembru imata nekaj več dela z naročili, ker je tudi čas čaja, nastaja veliko skodelic. »Gre za ročno delo, ki zahteva dosti časa, ampak je tudi trajno in dolgo obstojno.« Opažata, da je odziv vedno večji, saj ljudje dajejo več poudarka naravnim materialom. Žal pa v zadnjih dveh letih pogrešata sejme, kjer je bilo vedno veliko zanimanja za keramiko. Sedaj večino naročil dobita prek spleta, pred koronavirusom pa so se ljudje pogosto ustavili pri njiju v Bakovcih in si izdelek izbrali v živo. Tudi turisti, ki so kolesarili skozi vas, so prihajali.
Imeti svoj butik
FiNa keramika je njun konjiček, ki ga opravljata za lastno veselje in za to, da ohranjata tradicijo. »Lončarjenje je najstarejša obrt, ki se je še vedno ohranila v isti obliki, in naju to delo zelo pomirja,« v en glas navedeta eno od prednosti te dejavnosti. V prihodnosti si želita ustvariti butik, v katerem bi prodajali izdelke, ter urediti delavnico. Izdelke nameravata vrniti tudi v lokalne trgovinice, da ljudje še bolj spoznajo njuno delo. »Gre za unikatne stvari in vsak izdelek ima svojo dušo,« povesta v en glas.
Lončarjenje je sicer precizno in dolgotrajno delo. Kar nekaj časa vzame oblikovanje, sledi sušenje, prva peka, ki traja šest ur, nato trije dnevi hlajenja, risanje na izdelke, druga peka in še eno hlajenje izdelkov. V peči je od 990 do 1050 stopinj, temperatura je odvisno od gline, izdelkov in glazure. »Barve različno reagirajo, tudi od glazure je odvisno, saj imajo nekatere barve svoje zahteve,« pojasni Nives. »Res je v zadnjem obdobju veliko propagiranja načela kupujmo lokalno in pri domačih obrtnikih, ne moremo pa se primerjati z uvoženimi izdelki iz Kitajske, ki jih je ogromno. Tisti, ki vedo, kaj je v ozadju, znajo ročne izdelke ceniti, kdor ne, pa ne,« povesta sogovornici za konec našega obiska.
