V Mühlenenu v Švici je 11.674 stopnic, namenjenih vzdrževalcem vzpenjače, ki vodi na Niesen, priljubljeno pohodniško in razgledno točko. Enkrat na leto, letos je bilo to 15. junija, pa pripravijo tek po teh najdaljših stopnicah na svetu, ki jih drugače turisti ne morejo uporabljati. Tokrat se je teka prvič in kot prvi Slovenec do zdaj udeležil Silvester Gomboc iz Fikšinec, navdušen pohodnik, hribolazec in planinec, ki so ga teki po stopnicah navdušili pred šestimi leti. »Najprej sem odkril tek po stopnicah v Kristalni palači v Ljubljani, kjer je 479 stopnic, znan je tek na Kalvarijo, zadnja leta pripravljajo tudi tek po stopnicah na radgonski grad. Zadnja štiri leta hodim teč tudi v Zagreb, kjer jih je 490. Tam in v Kristalni palači zmagujem v svoji kategoriji.«
»Norci na štengah«
Silvo, kot ga kličejo prijatelji, razlaga, da je že več let spremljal tek po najdaljših stopnicah na svetu Niesen Treppenlauf, vendar se ni mogel prijaviti, ker je število prijav omejeno in jih zberejo v dnevu ali dveh. Letos pa se je pripravil. »Prvega januarja odprejo možnost prijav, jaz sem se prijavil tisti dan, zjutraj ob pol štirih. In že takrat sem bil 130. prijavljeni (smeh). Naslednji dan so možnost za prijave zaprli.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Letos so se prijavili »norci«, ki tečejo po stopnicah, iz petnajstih držav sveta, Silvo Gomboc torej prvi iz Slovenije. Na vrh je pritekel 130. od 350 tekačev, v svoji kategoriji pa je bil 56. od 130. Organizatorji namreč tekače razdelijo v kategorije po spolu in starosti. »Kvečjemu lahko hitro hodiš, kolikor pač zmoreš, ker teči skoraj ne moreš, premagati pa moreš kar 1700 metrov višinske razlike. Do višine 2300 metrov so samo stopnice in temu primerno se moraš tudi pripraviti. Stopnice so nekaj čisto drugega kot tek po ravnini ali hoja po planinah.«
Tako je, razlaga Silvo Gomboc, trening za tek po stopnicah ne le potreben, ampak tudi poseben. »Največ treninga opravim s tekom na radgonski grad, kjer je 280 stopnic, tečem pa gor in dol. Zdaj sem se res pripravljal, pol leta sem treniral štirikrat na teden. V fitnesu delaš za moč, potem pa hoja, tek … Za stopnice na radgonski grad porabim eno minuto. V Švici je bil moj čas eno uro in 38 minut (smeh).«
Ob njegovem pripovedovanju se vsak normalno len človek vpraša, zakaj to počne, pa tudi, ali ni pretežko. Silvo se nasmehne in reče: »Prav to mi je zanimivo – ker je težko, ker je težje kot samo teči.«
A ne le to! Silvo pravi, da je lahko še boljši: »Še enkrat želim na Niesen Treppenlauf in če bom tako dobro pripravljen, kot sem zdaj, sem lahko še boljši. Kako to vem? Ker si prvič malo porazdeliš moči, saj ne veš, kako bo. Ko sem pritekel na cilj in nisem čutil nobenih bolečin, ne tisti ne drugi dan, sem vedel, da bi lahko šel hitreje (smeh).«
Silvo seveda vse naredi sam, a bi mu tokrat bilo težje brez sponzorjev. »Treninge mi je sponzoriralo Gradbeništvo Simbau, FitTime fitnes iz Podgorja v Občini Apače, oblekel me je Jako Slovenija, Vita šport, startnino pa mi je plačalo podjetje, kjer delam – Radkersburger Metal Forming.«
Naprej brez počitka
Potem ko je premagal slavne stopnice, Silvester ni počival. Prejšnji teden je bil na 5.642 metrov visokem Elbrusu, ki ga nekateri štejejo za najvišji vrh Evrope. Leži v Rusiji, čisto ob meji z Gruzijo in je del Kavkaza. »Ko sem bil na Himalaji v Nepalu, sem se spoprijateljil z nekim Nemcem in že lani sva se dogovarjala za vzpon na Elbrus, vendar nama je takrat ponagajalo vreme. Zdaj nama je uspelo, vendar nisva šla sama, ampak s skupino ter z isto agencijo kot na Himalajo.«
Ta podvig je bil za Silva mala malica, mu je pa nekaj težav povzročala višina. »Bolj sem čutil višino kot v Nepalu, to pa zato, ker smo hitreje premagovali višinsko razliko. Pri vzponu na Himalajo smo imeli več časa, za Elbrus pa le štiri dni in eno noč. Res me je bolela glava. A sem si dopovedoval, da bom pa to ja zdržal, in je res šlo. Glavobol je minil in ko smo se povzpeli na vrh, problemov ni bilo več (smeh).«
Seveda Silvo že gleda, kam bi še šel. »Jakobovo pot sem prehodil tudi po severnem delu, zdaj me 'muči' podobna pot v Ameriki. Imenuje se Apalaška pešpot in teče od zvezne države Georgie do zvezne države Maine.«
Mene pa še vedno muči predvsem vprašanje, zakaj. Silvester se samo smeje: »To je izziv, zagotovo, in pri tem premagaš predvsem sebe. Zato. Ker me to veseli, ker mi, kljub temu da se mučim, ogromno da, ko vidim, da zmorem.«
Organizatorji Niesen Treppenlauf so posneli tudi kratki filmček:
##YOUTUBE-https://www.youtube.com/embed/nxfGMHSDRIE##
