Je največje mesto južne Italije in znano kot eno najbolj kaotičnih v državi, promet pa bi lahko primerjali s kakšnim azijskim mestom. Prehodi za pešce sicer so, a jih domačini ne upoštevajo. Avtomobilov brez razbite pločevine skoraj nismo videli, vozniki pa hupajo več, kot uporabljajo zavore. Na srečo imajo dobro urejen javni prevoz, s katerim smo odkrivali mesto in bližnje kraje.
Veliko je tudi mopedov, ki po ozkih ulicah 'šibajo' kot za stavo. Tudi o pretirani čistoči ni potrebno razpravljati, saj je domačinom tuja. Sicer pa, če bi bilo mesto bolj čisto, bi najverjetneje izgubilo svoj čar..
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Kljub temu mu vse našteto daje neko toplino in občutek domačnosti. Ko stopiš na cesto, se ti nariše nasmeh na obraz in lahko poveš le: 'Ah, Italija'. Kljub zmešnjavi in hitenju na cesti življenje teče počasneje, saj domačini znajo in cenijo trenutke, preživete s svojimi bližnjimi. Ja, pravi italijanski hedonizem, ki ga doživiš v 'bella Napoli', kot mu pravijo. Južni Italijani so veseli ljudje in pomagajo na vsakem koraku. Redki sicer govorijo angleško, a vseeno poskušajo. Razlagajo tudi z rokami, če je treba.
Začetki mesta segajo v 7. stoletje pred našim štetjem in pravzaprav pomeni 'Novo mesto', beseda pa izhaja iz grščine. Grški kolonisti so mestu vladali prvi, te so premagali Rimljani. Kasneje so mestu vladali Bizantinci. Leta 1266 so Genovežani prestavili sedež Kraljestva Sicilije iz Palerma v Neapelj. Po Dunajskem kongresu je Neapelj postal sedež združenega Kraljestva dveh Sicilij, kar je pomenilo vzpon mesta in regije, to je trajalo osem stoletij. Končalo se je leta 1860 z vojaško akcijo Giuseppeja Garibaldija (po njem se danes imenuje glavna avtobusna postaja). Po združitvi Italije konec 19. stoletja pa je mesto doživelo zaton, saj ni bilo več center dogajanja. Mesto je bilo močno poškodovano med drugo svetovno vojno, kasneje je bilo obnovljeno, a novo uničenje je doživelo leta 1980 s potresom. Mesto se ponaša z bogato zgodovinsko, umetniško, kulturno in gastronomsko tradicijo. Bogat dialekt je bil zaščitni znak njegovih prebivalcev že od Kraljestva Neaplja in dveh Sicilij naprej. Danes samo mesto šteje okrog milijon prebivalcev, s poseljenimi območji okrog Vezuva pa tri milijone. Sicer vulkana nisem obiskala, a kot nam je povedal vodič, trenutni evakuacijski načrt predvideva, da je območje možno evakuirati v dvajsetih dneh. Izbruh leta '79, ki je z zemljevida izbrisal antični mesti Pompeji in Herculaneum, pa je trajal le dva dni. Z erupcijo je mesti prekril tako debeli sloj pepela, da so ju po naključju našli 1500 let kasneje. Nazadnje je Vezuv močneje izbruhnil leta 1944.
Mesto je s sredozemskim podnebjem za obiske primerno vse leto. Mile zime in vroča poletja so očitno bila po godu cesarjem in kraljem, zato so mnogi tu imeli svoje rezidence. Najbolj ugledna deluje palača Reale di Capodimonte, ki je bila prvotno namenjena lovskemu domu za kralja Charlesa III, kasneje pa je postala kraljevska rezidenca in kraj, v katerem je kralj nastanil zbirko (Farnese) portretov vladajočih družin, ki jo je podedoval. Tukaj je ena najboljših umetniških zbirk v Italiji. Približno 500 slik vključuje poleg Titians tudi dela Mantegne, Caravaggio, Raphaela, Botticelli, El Greca, Bellini in neapeljskih umetnikov iz 17. in 18. stoletja.
Kulinarika v mestu ne razočara. Ljubitelji pice, testenin in rib smo zagotovo prišli na svoj račun. Tukaj je namreč doma pica Margarita, ki je ime dobila prav po kraljici Margheriti. Pravo pa spečejo v krušni peči na drva. Ko sem domačine vprašala, kaj dajejo vanjo, da je tako okusna, so z 'zvitim' nasmeškom odgovorili in dodali: "Amore!" (ljubezen). Verjetno bo res to.
Obmorskega mesta brez rib in morskih dobrot ni. Na vsakem vogalu najdemo bogato založene ribarnice s pestro ponudbo mehkužcev, rakov in rib.
Domačini so tudi pravi sladkosnedi. Predvsem 'baba' z okusom pomaranče in ruma me je očarala. Zelo znana je tudi 'pasteira' - kolač, ki se običajno bohoti na mizah za veliko noč. 'Choux' je slaščica iz lahke kreme, ponavadi z okusom kave ali čokolade, 'sfogliatella' pa neke vrste rogljič.
Nedeljsko popoldne je bilo kot nalašč za obisk Positana. Mondeno mesto prepoznano po pisanih hišicah, ki se bohotijo po strmih pobočjih. Letno ga obišče na tisoče turistov, tudi številni slavni. Cene so seveda temu primerne, ozke ulice pa polne nesramno bogatih butikov.
