Na sprejemu ob dnevu državnosti, ki je minil tudi v znamenju vašega uradnega slovesa od Monoštra, ste dejali, da je srce tam, kjer sta dom in domovina, kjer se počutiš lepo, kjer ti je toplo in kjer si v družbi srčnih ljudi. In da vaše srce ostaja v Porabju. Kako ste doživljali ta štiri leta med porabskimi rojaki?
»Te moje besede so bile povezane s simboliko naše praznične prireditve, ki je bila hkrati tudi moj zadnji uradni dogodek v Porabju. Rdeča nit je bilo srce, ki simbolizira zelo močna čustva. V Porabju sem se počutila toplo, prisrčno in prijetno. S porabskimi rojaki smo vzpostavili zelo naklonjen, spoštljiv in partnerski odnos. Lahko rečem tudi prijateljskega. To se je videlo tudi na omenjenem dogodku, ko so mi ob slovesu zapeli slovenske pesmi, tudi v porabskem narečju, zaplesali domače plese, mladi Porabci pa so posneli videosporočila s prisrčnimi željami. Zelo ganjena sem bila. V teh štirih letih sem si prizadevala, da je bil generalni konzulat opora, podpora in spodbuda porabski skupnosti. To, da sem bila vodja slovenskega diplomatsko-konzularnega predstavništva v Monoštru, zame ni bila tipična diplomatska služba. Generalni konzulat Republike Slovenije v Monoštru vidim kot prvo vez porabskih Slovencev in Porabja z matično domovino. Programi, ki smo jih izvajali, so bili v prvi vrsti namenjeni temu, da porabskim Slovencem približamo Slovenijo, da občutijo povezanost s slovenskim narodom. Vedno sem se rade volje udeleževala njihovih prireditev, jih na ta način spodbujala k nadaljnjemu delu, predvsem pa pokazala spoštovanje do njihovega dela in truda.«
Porabje ste poznali že od prej, saj ste odraščali na Goričkem, pet let pred prihodom v Porabje pa ste preživeli v Budimpešti. Vas je kljub vsemu ob prihodu v Monošter kaj presenetilo?
»Menim, da sem naloge slovenske generalne konzulke prevzela dobro pripravljena. Porabje sem spoznavala že v svojih mladih letih. Vsako nedeljo sem poslušala oddaje radia Murski val iz Porabja. Ko sem bila v Budimpešti, sem pokrivala tudi področje slovenske narodne skupnosti na Madžarskem. Šele ko sem prišla v Monošter, sem se začela zavedati, da je bilo to površinsko poznavanje tematike. Manjšini v večinsko narodnostno drugačnem okolju res ni lahko ohranjati atributov slovenstva, slovenskega jezika, kulture in narodne identitete. Zdaj ko končujem mandat, bolje razumem in znam tudi bolje ceniti to, kar počnejo porabski Slovenci.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Primarna skrb slovenskega generalnega konzulata v Monoštru je zagotavljanje opore in pomoči tukajšnji slovenski skupnosti, prioriteta pa je tudi gospodarsko sodelovanje. Razveseljivo je, da so se v zadnjih letih tudi na tem področju stvari premaknile z mrtve točke. Imamo dva razvojna gospodarska programa, kmalu naj bi zaživel tudi skupni sklad za Prekmurje in Porabje.
»Gospodarska razvojna programa, ki sta ga vladi, slovenska in madžarska, začeli izvajati, štejem kot največji dosežek tega mandata. Gospodarski razvojni programi so namenjeni temu, da se odpravi razvojni zaostanek pokrajine, da se vzpostavi gospodarska osnova tukajšnje slovenske skupnosti, da se okrepi njena samozavest, predvsem pa, da imajo mladi prihodnost na tem območju, da vidijo možnosti za uresničevanje svojih poklicnih ambicij v domačem okolju. Če bodo ostali doma, bodo tudi lažje negovali tradicijo in bodo slovenstvo prenašali naprej. Naj poudarim, da je slovenski razvojni program pilotni projekt slovenske vlade in prvi takšen v podporo ene od slovenskih skupnosti v zamejstvu.«
Jezik je temelj obstoja neke skupnosti. V Porabju sobivata narečje, ki prevladuje pri starejši generaciji, in slovenski knjižni jezik, ki se ga učijo mladi. Velikokrat slišimo kritike, da mladi ne govorijo več slovensko. Tisti, ki smo pogosto v stiku s porabskimi Slovenci, ugotavljamo, da to ne drži popolnoma. Tudi vi ste imeli v zadnjih letih kar veliko stikov, ne le s starejšimi, tudi z mladimi Porabci. Kakšna so vaša opažanja?
»Da, tako kot ste povedali, te pavšalne ocene pogosto slišimo. Deloma držijo, vendar moramo pri ocenjevanju trenutnega stanja upoštevati tudi zgodovinske okoliščine. Pogledati moramo več kot 100 let nazaj, ko so politični odločevalci potegnili mejno črto in razdelili Slovensko krajino med Muro in Rabo in se je Prekmurje združilo z matičnim narodom, Porabje pa je ostalo na tej strani meje. Pozneje je bila postavljena še železna zavesa, ki je onemogočila stike med rojaki, med družinami in sorodniki ter prijatelji. Kljub temu so porabski Slovenci ohranili svoje porabsko narečje, še vedno pojejo slovenske pesmi in plešejo domače plese. Menim, da jim moramo dati priznanje za to, da so z vztrajnostjo in trdoživostjo ohranili slovenstvo na tem območju. V Porabju se dobro zavedajo, da je treba delati z mladimi. Tudi naš konzulat je prirejal veliko skupnih dogodkov z mladimi, recimo praznovali smo dan čebel, imeli smo tradicionalne slovenske zajtrke, risali smo panjske končnice, imeli smo pravljične ure za najmlajše in tako naprej. Sama sem bila pogosto gostja na dogodkih v vrtcih in šolah. Vedno smo jih vključili v praznovanje slovenskih praznikov. Skupaj smo posneli videočestitko Sloveniji za njen praznik, vse to z namenom, da mladim približamo Slovenijo, slovensko kulturo in Slovence. Mladi prepoznavajo ta prizadevanja. Lepo je slišati, ko mlada porabska Slovenka pove, da je danes biti Slovenec oziroma Slovenka 'kul'. Mladi porabski Slovenec pa mi je v knjigo spominov in želja ob slovesu zapisal: 'Baug plati, da si mi pokazala, da sem jaz porabski Slovenec.' V Porabju je veliko izjemno talentiranih mladih posameznikov, s katerimi pa je treba delati in jih spodbujati, saj bodo oni to skupnost vodili v prihodnje. «
Tisti, ki delujejo v porabskem dvojezičnem šolstvu, pravijo, da so velik problem kadri, zato bi bila dobrodošla še dodatna pomoč iz Slovenije, saj primanjkuje predvsem naravnih govorcev slovenskega jezika.
»Trenutno v Porabje iz Slovenije prihajajo dve vzgojiteljici, dve učiteljici in višja svetovalka za narodnostno šolstvo. Veliko se pogovarjamo o tem, kako okrepiti šolsko področje, o možnostih napotitve dodatnega pedagoškega kadra, pa tudi o možnosti dodatnega nagrajevanja učiteljev, ki tukaj delajo in vzgajajo podmladek slovenske skupnosti. Poleg učiteljev in vzgojiteljev imajo izjemno pomembno vlogo mentorji, ki prihajajo iz Slovenije in delajo z mladimi v okviru zunajšolskih dejavnosti. Neprecenljive so izkušnje, ki jih mladi pridobijo v okviru taborov, delavnic in jezikovnih počitnic v Sloveniji. Moramo povezati ves ta spekter, saj samo to lahko na koncu vodi h krepitvi slovenskega jezika in identitete.«
Pri ohranjanju jezika veliko vlogo igrajo medčloveški stiki na vseh ravneh. Na žalost je tudi koronsko obdobje naredilo svoje, saj smo imeli nekaj časa celo zaprte meje. Zdaj se stvari spet postavljajo na svoje mesto, želja po druženju se je okrepila pri vseh. Najbrž bi bilo treba to izkoristiti tudi za iskanje novih priložnosti ne le za sodelovanje, ampak tudi za vsakodnevno druženje Slovencev z obeh strani.
»Po dveletnem zaprtju zaradi pandemije covida so danes ti stiki ponovno zelo živi. V zadnjem letu je bilo več odmevnih čezmejnih druženj in prireditev, na katerih so se družili Slovenci z obeh strani meje. Naj omenim samo borovo gostüvanje, srečanje na meji ob 30. obletnici odprtja prvega mejnega prehoda med Porabjem in Slovenijo, druženja in povezovanja prostovoljnih gasilskih društev, številna gostovanja in izmenjave kulturnih skupin ter medšolske in medvrtčevske izmenjave. Naš konzulat in jaz osebno smo to povezovanje ves čas podpirali in spodbujali. Osebno sem se udeležila večine teh prireditev v Porabju.«
Kot slovenska generalna konzulka v Monoštru ste bili tesno povezani tudi z madžarskimi sogovorniki, predvsem v obeh obmejnih županijah, Zala in Železni. Prav gotovo se strinjate, da so dobrososedski odnosi zelo pomembni, ne samo zato, ker na obeh straneh meje živijo pripadniki slovenske in madžarske narodnosti.
»Kot rečeno, spodbujanje čezmejnega sodelovanja je bila ena od prednostnih nalog našega konzulata. Mi smo želeli Slovenijo predstaviti širši madžarski javnosti tudi prek čezmejnih projektov na področjih turizma, kulture, tudi šolstva in na splošno stikov prebivalstva z obeh strani meje. Manjšini sta bili in ostajata trden most med državama. Prepričana sem, da je to čezmejno območje lahko zgled sožitja in sobivanja prebivalstva različnih narodnosti, kultur in ver. Izjemno hvaležna sem sogovornikom na obeh straneh meje, da so bili naklonjeni takšnemu sodelovanju in povezovanju.«
Pred štirimi leti ste napovedali, da si boste prizadevali za več medijske promocije Porabja, tudi take, ki presega območje rek Mure in Rabe. Kako ste zadovoljni s temi vašimi prizadevanji?
»Ob številnih programih in aktivnostih smo izvajali tudi promocijo in krepili prepoznavnost Porabja in porabskih Slovencev, tako s pomočjo tradicionalnih medijev, ki so te programe spremljali, kot tudi prek družbenih omrežij. Zelo uspešni smo predvsem na facebook profilu. Prav tako so k večji prepoznavnosti in promociji po mojem mnenju pripomogli številni obiski, ki so se zvrstili predvsem v drugi polovici mandata. Imeli smo dva predsedniška obiska, saj sta Porabje obiskala tako prejšnji predsednik kot sedanja predsednica države. Nedavno smo gostili predsednika obeh parlamentov, bilo je tudi veliko obiskov na ministrski ravni. Vsi ti obiski so po eni strani izraz podpore matične države porabski slovenski skupnosti, po drugi strani pa pripomorejo tudi k promociji in krepitvi podobe Porabja in porabskih Slovencev. Vidim še nekaj rezerve in potenciala na področju razvoja turizma in promocije, zato tudi pričakujem, da bodo neki rezultati doseženi v okviru gospodarskega razvojnega programa, pri čemer eden od ukrepov predvideva tudi podporo turizmu. Porabje lahko gradi svojo promocijo s pomočjo naravnih danosti neokrnjene narave, s svojo bogato kulturno dediščino, tradicijo, lokalnimi posebnostmi in lokalnimi produkti. Kar je treba še narediti in o tem smo se že pogovarjali tudi s predstavniki porabske skupnosti, je to, da se oblikuje enotna blagovna znamka slovenskega Porabja.«