Nina Hajdinjak in Damjan Lovenjak sta pred časom začela z izdelovanjem rezalnih desk. »Moj oče Marjan je mizar in v delavnici skoraj vedno rabi kakšno pomoč, tako mu je Damjan, odkar sva skupaj, pomagal,« začne Nina, ki je odnos in ljubezen do lesa razvila že kot otrok v domači mizarski delavnici. Damjan pa v študentskih letih. »Že od nekdaj rad delam z lesom, nekaj časa sem preko študentskega servisa pomagal v lesarski delavnici. Takrat sem začutil, da rad ustvarjam z lesom,« pove 27-letni Damjan.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Prvi korak sta naredila aprila. »Prijateljica je želela imeti ročno izdelano desko, zato sva ji ustregla. Z očetovimi napotki in podarjenimi kosi lesa sva njeno željo uresničila. Joj, kako sva ob tem uživala. Ker sva ob tem še nekaj zaslužila, je to bilo odlično,« doda 22-letnica. Takrat sta vedela, da bosta zgodbo razvijala naprej. Njuno idejo je v hipu podprl tudi Ninin oče in Damjan je prijavil dopolnilno dejavnost. Kmalu so s skupnimi močmi zbrali tudi ime. »Do tega sva prišla s pomočjo Damira Sijante, sorodnika in grafičnega oblikovalca. Meniva, da sta ime kakor tudi celostna podoba dejavnosti zelo pomembna dejavnika pri uveljavitvi. Po razmisleku smo soglasno izbrali ime GoodWood, kar v prevodu pomeni dobro opravljeno delo in dober izdelek. In to je tisto, kar želiva,« pojasnita sogovornika. Njuni izdelki so narejeni ročno, sicer priznavata, da sta razmišljala o nakupu laserskega stroja, a sta zaključila, da je pomembna tudi zgodba, ki jo vsak izdelek nosi v sebi. »Serijska in strojna izdelava ne pride v poštev,« v smehu dodata.
Ne glede na to, ali je les uporabljen kot material za rezalno desko, omaro ali krožnik, v vsakem primeru izraža ekološko ozaveščenost. »Velikokrat namreč kupimo izdelke v trgovini, ampak se ob tem ne vprašamo, od kod so prišli in s kakšno kemijo so bili obdelani. Prav zaradi tega nama je pomembno, da je vsak najin izdelek narejen ročno in izključno iz materialov iz lokalnega okolja. Ko je končan, pa ga premaževa s sončničnim ali oljčnim oljem. Vsakemu izdelku se posvetiva in želiva, da je unikaten in najin,« opišeta. Najraje izdelujeta kuhinjske deske različnih oblik in materialov. »Verjetno, ker imava s tem največ kilometrine,« v smehu dodata. Izdelujeta še klubske mize, kmalu pa želita presedlati na jedilne mize in druge kose pohištva.
»Izdelava lepljenih kuhinjskih desk traja približno štiri ure, če prištejemo še nabavo in izbiro lesa, je število ur višje,« V les sta se zaljubila, ker je naraven material, za katerega nikoli ne veš, kaj skriva v sebi. Trenutno najraje ustvarjata iz orehovega lesa. »To je trd in trpežen les stotih barv in vzorcev. Je pa res, da do tega lesa prideš stežka, saj je zelo priljubljen. Menim, da je ta del, torej iskanje primernega lesa, najtežji del v postopku,« pojasni Nina. Največ povpraševanja za njune izdelke prihaja iz domačega okolja in sosednje Avstrije. In čeprav od njunih poslovnih začetkov ni preteklo veliko časa, ju veseli, da imata nekaj rednih strank. Kot še pravita, zaenkrat ne načrtujeta dodatnih podvigov. »Ustvarjanje naju sprošča. Obenem pa naju res veseli, da nama uspeva. Poleg tega pa še privarčujeva kakšen evro za svojo prihodnost,« zaključita sogovornika.
