»V šali radi povemo, da smo se za gostilno odločili, ker nam ostaja domače vino. Sicer pa smo med epidemijo uvideli, da si ob vodenju domačega podjetja v Murskih Črncih in dela v njem želimo še ene dejavnosti, s katero se bomo ukvarjali,« pove Urška Bencak, ki je s sestro Mašo ter mamo Marijano in očetom Jožetom poskrbela, da imajo v Andrejcih po nekajletnem premoru ponovno gostilno.
»Vedeli smo, da je gostilna v preteklosti tu že bila. Ko so jo zaprli, so mami ponujali, naj jo obudi, vendar se za to takrat ni odločila, je pa ta ideja kasneje pritegnila naju s sestro. V začetku letošnjega leta smo se tako začeli intenzivneje pogovarjati o prenovi objekta in odprtju gostilne, kmalu za tem pa smo že šli na prvi sestanek z najemodajalci,« pojasnjuje Bencakova. Objekt, v katerem deluje gostilna, je v lasti Krajevne skupnosti Andrejci in Prostovoljnega gasilskega društva Andrejci, zato imajo Bencakovi prostore gostilne v petletnem najemu z možnostjo podaljšanja. »Glede na vse, kar smo v to prenovo vložili, zagotovo tako hitro ne bomo odšli od tod,« je v smehu dodala Marijana Bencak.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Delali so tudi po dvajset ur na dan
Prenova prostorov, v katerih je nekoč delovala gostilna, se je začela 6. aprila letos, končala pa 4. julija, ko so pripravili zasebno kosilo za prijatelje in sorodnike, ki so jim ves čas stali ob strani in jim pri prenovi po svojih močeh tudi pomagali. »En dan prej je bilo še gradbišče. Zadnje štiri tedne smo namreč delali tudi po dvajset ur,« pravi Marijana.
Prostori, v katerih sedaj deluje Oštarija pri kapelici, so bili dotrajani. »Objekt je bil sicer urejen in čist, vendar moramo iti v korak s časom, saj to pritegne ljudi. Dekleti sta imeli svojo vizijo in zamisli, zato smo res morali poprijeti za delo,« je pristavil Jože Bencak. Vsak član družine je imel pri prenovi svoje zadolžitve. Mama je bila odgovorna za celotno organizacijo dela, Maša je z babico Marijo skrbela, da nihče ni bil lačen, Urška pa je z očetom, ki je delal tudi v domačem podjetju, opravljala obnovitvena dela, na pomoč jima je večkrat priskočil tudi Nejc, Mašin in Urškin brat. »Ati me je v času prenove res veliko naučil. Tri mesece sem z lepilom ometavala stene, da sem res dobila tisto, kar sem si zamislila. Na novo smo položili vso keramiko, uredili prezračevanje, elektriko, plin in sanitarije, največ dela pa smo vložili v kuhinjo, čeprav smo jo želeli ohraniti v prvotnem stanju,« pojasni mlada lastnica gostilne, ki je dodala, da so uredili tudi zunanjost objekta. Prebarvali so fasado in poskrbeli, da je tudi terasa dobila svež videz, čeprav so tam ohranili stare keramične ploščice ter vrata in okna.
V strežbi in kuhinji imata glavno besedo mladi lastnici
Zgolj obnovitvena dela pa niso dovolj, da gostilna zaživi. Za to je potrebna tudi dobra ponudba jedače in pijače, ki jo je v celoti sestavila Maša, bodoča študentka gastronomije na Bledu. »Ponudba temelji na domači kulinariki, ki smo jo dvignili na višji nivo. Imamo šest glavnih jedi, obiskovalci lahko izbirajo med jedmi s svinjino, govedino, piščancem, ponujamo tudi domače testenine, narezke, sire in sladice, prav tako bomo v ponudbo vključili domače klobase, po katerih je nekdanja gostilna slovela, ter naše domače vino, ki ga pridelujemo v goricah v Andrejcih, za kar je v veliki meri zaslužen tudi naš dedek.«
Imeli bodo tudi tedenske ponudbe jedi, saj želijo tako privabiti čim več ljudi, malice pa za zdaj niso v načrtu. »Stavimo na kakovost, ne na količino,« je pristavila Maša, mlajša od sester Bencak, ki je odgovorna za delo v kuhinji, Urška pa je glavna v strežbi. »Seveda imava pri tem tudi pomoč, saj nama je v interesu, da se naučiva čim več stvari ter pridobiva potrebne izkušnje.«
Gostilna, ki bo vsaj na začetku odprta le od četrtka do nedelje, je sodeč po prvih odzivih dobro sprejeta, tudi okolica podpira njihovo odločitev, da so nekdanji gostilni ponovno vdihnili življenje. »Tudi za nas je gostilna dokaz, da se vse da, če le stopimo skupaj. Moramo pa vsekakor omeniti sorodnike, prijatelje in zaposlene v našem podjetju, saj so nam ves čas stali ob strani ter drugim mojstrom pomagali pri prenovi. Brez njih sami vsega tega ne bi zmogli,« so še dejali sogovorniki.
