Prijave za Kmetijo so odprte, kaj lahko kandidati pričakujejo?
»Vsak se za sodelovanje odloči iz svojega razloga – naj bo to denarna nagrada, dokazovanje, želja po nečem novem, zato težko odgovorim. Vsak tekmovalec Kmetijo doživlja po svoje, gotovo pa bodo vsi doživeli nekaj popolnoma drugačnega kot kadar koli prej v življenju. Izzivi jih čakajo, pa naj bo to v sklopu nalog, medsebojnih odnosov ali bojev v areni za obstanek na posestvu.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Vi ostajate voditeljica oddaje. Kaj vam je Kmetija dala?
»Bom začela z zahvalo – nobena voditeljica do zdaj Kmetije ni vodila toliko let zapored in to je zame osebno velika čast in velik dosežek, ki dopolnjuje mojo skoraj 21-letno medijsko kariero. Zahvala gre tako ustvarjalcem kot (še bolj) gledalcem, ki Kmetijo spremljajo v res velikem številu, kar se kaže v tem, da je Kmetija najbolj gledan dnevni resničnostni šov v Sloveniji. Letos bom v vlogi voditeljice že šestič, kar je moja srečna številka, in vsako leto mi je dalo veliko novega – od tega, da sem se izurila v vodenju resničnostnega šova, do znanja o življenju na kmetiji – naučila sem se voziti traktor, nabrusiti koso ..., poleg tega sem s Kmetijo rastla tudi osebnostno. V času snemanj bom proslavila tudi 40. rojstni dan in vstopam v novo desetletje, ki se ga zelo veselim.«
Zaupajte nam kakšno skrivnost iz zakulisja.
»Ogromno je bilo smešnih in zabavnih trenutkov, za katere najpogosteje poskrbijo živali. Enkrat je med snemanjem pogovora za osrednjim omizjem v kuhinjo prišla krava, nas malo pozdravila, zamukala in odšla. Takšnih trenutkov je veliko, gotovo pa so najbolj smešni, ker se zgodijo, ko jih niti približno ne pričakujemo.«
Kakšen bo koncept letošnjega šova?
»O tem še ne morem govoriti. Obožujem skrivnosti, ki gledalce pustijo v pričakovanju. Še vsako sezono smo jim postregli z drugačnimi stvarmi, jim s tem pokazali, da se tudi po desetletju da ostati zanimiv in gledljiv. Kar pa lahko povem, je, da se bo ogromno stvari vrtelo okrog jubileja.«
V preteklih letih je bila Kmetija snemana tudi v Prekmurju, letos bo drugič zapored na Dolenjskem. Kakšne spomine imate na snemanje v najbolj ravninski pokrajini?
»Tako je, letos bomo drugič na Dolenjskem, prej pa je Kmetija štirikrat potekala v Prekmurju, dvakrat v Mali Polani in dvakrat v Vučji Gomili. Spomini na Prekmurje so čudoviti. Gre za del Slovenije, ki sem ga dobro poznala že pred snemanji, v nasprotju z Dolenjsko, ki je do lani nisem nič raziskovala ali obiskovala. Snemanja v vaši regiji so bila fantastična, prekmurščina mi je namreč zelo lepo in smešno narečje, Prekmurci so zabavni ljudje in tudi našo ekipo so dobro sprejeli.«
Kako se pripravljate na novo sezono?
»Vsako leto se na novo sezono pripravljam podobno. Urnik z obveznostmi se počasi začne krčiti samo na stvari, vezane na Kmetijo. Pridno telovadim in ostajam v dobri fizični kondiciji, kar se je že v prvem letu snemanj pokazalo za zelo pomembno in potrebno. Snemanja so vse prej kot enostavna, poleg tega sem perfekcionistka, ki ne dá od sebe manj od maksimuma. Sicer sem letos začela malo pozneje kot leta prej, saj sem imela operacijo hallux valgus, ki zahteva šest tednov mirovanja in ležanja ter nekaj tednov rehabilitacije. Na tej točki sem zdaj. Kmalu se bodo začele tudi priprave oblačil. Sestala se bom s stilistko Petro Jurjec, ki že nekaj let skrbi za moj videz. Nekaj stvari kupimo na novo, ker se moda pač spreminja, ogromno pa je takšnih kosov oblačil, ki se ponavljajo iz sezone v sezono. Ekipa je zelo okoljsko naravnana, tudi maskerka Mirela Brkić uporablja samo naravne izdelke, ki jih ne testirajo na živalih. Zatem je na vrsti selitev na Dolenjsko, kjer bom živela v hotelu s produkcijsko ekipo, in prenos vseh potrebnih stvari od doma do tja.«
Sicer ste Mariborčanka, a ste s Pomurjem povezani. Vaš partner je z radgonskega konca in prek njega ste tudi spoznali kikboks. Ste v tem še aktivni?
»Tako je, ljubezen me je odpeljala iz mesta na vas, čeprav moja mami zna povedati, kako sem vedno govorila, da ni teorije, da bom živela v hiši in ne v bloku. Sem dokaz, da se zarečenega kruha največ poje. Ampak veste kaj? Niti malo mi ni žal. Obožujem naravo, živali, Maribor je pa tako ali tako zelo blizu. Kikboks je še naprej moj šport in tako bo tudi ostalo. Je pa res, da zaradi prej omenjene operacije več kot dva meseca nisem mogla trenirati, a se zdaj počasi vračam na tatami telovadnice radgonskega kickboxing kluba.«
Kako pa ste domači s kmečkimi opravili?
»Zelo, vsaj s tistimi, ki so doma potrebna. Z veseljem pokosim, ni mi problem nahraniti kokoške, na vrtu poberem zelenjavo, sadje. Z veseljem sem tudi cepila drva, ki jih zdaj ne potrebujemo več, ličkala koruzo ...«