Na železniški postaji v Murski Soboti stoji klop s kovčkom, ki nas opominja, da so med drugo svetovno vojno od tu z vlaki v smrt množično vozili prekmurske Jude. Judje so bili v Prekmurju družbeno vplivna, gospodarsko napredna in kulturno aktivna skupnost, gonilna sila razvoja in napredka. Podobno kot v mnogih mestih po Evropi so takrat izginili iz mest, iz krajev, ulic, sosednjih hiš. Zaradi predsodkov in nestrpnosti se je zgodil eden največjih genocidov v zgodovini, ko je bilo sistematično ubitih na milijone ljudi, več kot 6 milijonov Judov, tudi Slovanov, Romov, duševno in telesno prizadetih ter drugih. Življenje je izgubilo kar 85 odstotkov prekmurskih Judov. Uničenje neke skupnosti pa pusti velike posledice tako na kolektivni kot na individualni ravni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
O tem, kaj se je zgodilo v tej tragediji, se ni veliko govorilo. Zato, ker je po 2. svetovni vojni jugoslovanska oblast izvajala protiversko politiko, ker se Judje niso hoteli izpostavljati in ker o osebnih tragedijah zaradi velike bolečine mnogi niso želeli ali mogli govoriti. Njihovi najbližji so povedali, da o tem nikoli niso govorili ali so govorili le s tistimi, ki so doživeli podobno. Se pa v zadnjih letih o holokavstu tudi po zaslugi spominskih dnevov in različnih organizacij več govori. Zanimivo, da so se Judje, ki so se običajno naseljevali v urbana naselja, konec 18. stoletja ustalili ravno v Prekmurju, v ruralnem okolju. Številnejši v Murski Soboti, v Lendavi in v Beltincih, posamezno pa po vaseh Prekmurja. Eden od razlogov je ugodna strateška pozicija, ki je povezovala ogrski del z avstrijskim, in dotlej nerazvita trgovina, v kateri so videli poslovno priložnost za razvoj terciarnih dejavnosti, to je trgovine in bančništva. Pripomogel pa je tudi tolerančni patent Jožefa II., s katerim so Judje pridobili svobodo za opravljanje verskih obredov.
Še bolj trdo so delali
Judje so bili vedno nagnjeni h konformizmu in prilagajanju, saj niso imeli svoje države in so se morali kot prišleki zaradi strahu pred negativnim odzivom okolice čim bolj učinkovito vključevati v okolja, kjer so se naseljevali. V teh prizadevanjih so še bolj trdo delali in stremeli k dobri izobrazbi, kar posledično vodi k večji možnosti za uspeh in uspešnost. Dober primer tega je, da je največ dobitnikov Nobelove nagrade judovskega porekla.
Judje so bili precej aktivni tudi v Prekmurju. Bili so lastniki prvih večjih trgovin, bank, kavarn, gostiln in industrijskih obratov. V Lendavi so ustanovili prvo hranilnico, v Murski Soboti prvo tiskarno. Z razvojem gospodarstva in dvigom življenjskega standarda so pripomogli, da se je v Prekmurju izoblikovalo meščanstvo in meščanski način življenja. Tudi prekmurski Judje ali njihovi potomci so bili ali so še na različnih področjih uspešni, o tem je zbiral podatke Franc Küzmič. Znani so tiskarji, kot sta Istvan Takacs in Izidor Hahn, advokat Aleksander Valy, znanstvenik Emerik Valy, plesalka in koreografinja Lili Legenstein, fizik in ilustrator Božo Kos, pesnik in misijonar Vladimir Kos in drugi.
Da so bili Judje v prekmursko družbo dobro sprejeti, lahko pripišemo tudi kulturno raznoliki sestavi prekmurskega prebivalstva, saj so tu Slovenci sobivali z Madžari, Romi in drugimi, tu so se mešali različni jeziki, kulture, poleg katoličanov so bili prisotni še protestanti. Manjše socialne razlike in majhno število prebivalcev, zaradi česar so morali med sabo sodelovati, pa so pripomogle, da tudi kasneje med ljudmi ni prišlo do večjih manifestacij antisemitizma.
Nepopravljive posledice vojne
Kljub dobri integraciji je judovsko skupnost v Prekmurju med drugo svetovno vojno doletela podobna usoda kot ostale Jude po Evropi. Prvo, največjo skupino Judov so v času madžarske okupacije odpeljali 26. aprila 1944, sledila sta še dva vala deportacij jeseni istega leta. Iz koncentracijskih taborišč se jih je vrnila le peščica, veliko izmed njih pa je Prekmurje zapustilo in odšlo na Madžarsko k sorodnikom ali v novo nastalo državo Izrael, saj v teh krajih prihodnosti niso videli. Vojna je nepopravljivo vplivala na premoženje Judov ter na njihov socialno-ekonomski položaj. Tu je ostalo le pet odstotkov predvojne judovske populacije.
Kljub pogubnim posledicam druge svetovne vojne za prekmurske Jude pa ima antisemitizem v prekmurski družbi svoje posebnosti. Nestrpnost do Judov je bila predvsem odraz politike, oblasti okupatorjev, na prikrit način tudi jugoslovanskih povojnih oblasti, ampak v odnosih med ljudmi se ni tako čutila. Tudi moji sogovorniki, pripadniki judovske skupnosti, ki so sami doživeli holokavst, ali tisti, ki so čutili posledice, so to potrdili.
Erika Fürst, Judinja, ki je preživela holokavst, je povedala, da so se s sosedi in prijatelji Nejudi vedno dobro razumeli, se družili, si delili dobrine in si pomagali. Pred deportacijo jim je tovarnar Benko prinesel škatlo suhomesnih izdelkov, kar jim je pomagalo preživeti. Njihovi sosedi pa so v času internacije pred Madžari in ropi skrili njihove osebne predmete, ob vrnitvi pa jim je skoraj vsaka družina spekla pogače ali kruh. Sošolka, ki ni bila Judinja, pa ji je podarila svoje nove čevlje, haljo in nogavice. Ernest Ebenšpanger, oče je bil Jud, mama pa katoličanka, pa se spominja, da so se družili vsi otroci iz ulice in niso razmišljali, kakšne vere je kdo, tudi otroški spori nikoli niso bili plod verskega razlikovanja.
V hudih časih so bili odnosi med običajnimi ljudmi, med sosedi in prijatelji, v Prekmurju ne glede na pripadnost dobri. Pokazala se je človečnost, kar nas lahko navdaja z upanjem, da so tukaj obstajale vrednote in moralna načela. Povsod v Evropi ni bilo tako, saj se je zgodilo, da so sosedje izdali sosede, prijatelji prijatelje. So se pa povsod našli Nejudi, ki so v času pregona pomagali Judom in s tem tvegali svoja življenja.
Ob letošnjem dnevu spomina na žrtve holokavsta je Antonio Guterres, generalni sekretar Združenih narodov, posebej opozoril na zaskrbljujoče povečanje antisemitizma. Opazimo lahko širjenje neonacističnih skupin, njihovih napadov, oskrunjenje judovskih pokopališč in obeležij, poskuse pisanja zgodovine na novo in izkrivljanja dejstev o holokavstu, kar je zaskrbljujoče.
Tako kot je do Judov in drugih vzniknila nestrpnost, lahko nestrpnost tudi v današnji družbi prerase v sovraštvo, ki je sposobno uničiti neko družbeno skupino, in to le zaradi njene drugačnosti. To, kar se je zgodilo judovski skupnosti, ki je pomagala razviti Prekmurje in ki bi lahko še danes bogatila našo družbo, se ne sme ponoviti. Naj nam je v opomin, zato ne smemo molčati ob pojavu nestrpnost, ko so ogrožena življenja ali dostojanstvo ljudi.
