Vida in Štefan sta se spoznala davnega leta 1950, ko sta bila drug in družica prijateljema, ki sta se poročila. »Takrat sva se prvič videla in takoj je začel hoditi za mano,« se spominja Vida, ki je ravno ob našem obisku praznovala 90. rojstni dan. Ob tej priložnosti se je na kosilu zbrala vsa družina, saj so Vido presenetili tudi s čestitkami po radiu. »Obožujeta radio, brez njega ne zmoreta niti dneva,« pripomni sin Štefan, ki je bil glavni pobudnik družinskega srečanja, na katero je iz Avstrije prišla tudi njegova sestra Dragica. A vrnimo se k začetkom njune ljubezenske zgodbe. Kmalu po tem, ko sta se spoznala, je moral Štefan odslužiti vojaški rok, a Vide ni pozabil. »Dolgo je hodil za mano in me prosil za roko, a ni bil edini. Nekaj časa sem se odločala, potem pa izbrala Štefana. Bil je mlajši in lepši,« se v smehu spominja Vida.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
»Najino 'gostüvanje' je trajalo dva dni in dve noči. Najprej na njeni domačiji, potem še na naši. Bilo je povsem drugače kot zdaj, ko poroko na hitro opravijo. To je bil takrat praznik,« razloži Štefan, ki je od Vide mlajši dve leti. Ko sta se 10. maja leta 1953 poročila, sta tako štela on 23 in ona 25 let. »Poročila sva se pri Nedeli v gornjepetrovski župniji, zapadlo je toliko snega, da nam je segel do kolen,« se spominja Štefan. Sprva sta s trebuhom za kruhom odšla v Avstrijo – on je delal v mesnici, ona na kmetiji. Tam sta ostala devet let, potem sta se vrnila in delala na domači kmetiji. V zakonu sta se jima rodila dva otroka. Hči Dragica leta 1955, sin Štefan pa dve leti pozneje. Na vprašanje, kakšen je recept, da zakon ohraniš trden kar 65 let, odgovarjata, da samo s kompromisi. »Moraš se prilagajati. Enkrat popusti eden, drugič drugi,« skleneta zakonca.
