V podjetju Spovano so imeli sprva pod svojo blagovno znamko le en izdelek, mak. Leta 2017 se jim je pridružil sedanji direktor in tudi delni lastnik Marjan Horvat, poslovnež, krizni menedžer, ki je izkušnje med drugim nabiral v Potrošniku, kasneje pa še v Tušu, Peku, Pomurskih mlekarnah, Eri Velenje, Aklimatu iz Lenarta in Kmetijski zadrugi Radgona. Ker je veliko časa delal v tujini, se ukvarja tudi z bilateralnimi odnosi med Slovenijo in Makedonijo. »Da bi imeli prodajo vse leto, kar zagotavlja socialni mir zaposlenim, proizvajalcem, dobaviteljem in drugim, smo začeli znamko razvijati. Povezali smo se s kmeti in proizvajalci, tako da imamo zdaj na voljo 54 izdelkov, naš cilj pa je preseči sto izdelkov.«
Kot pravi, so se nekateri kmetje odzvali njihovemu pozivu, ne le na področju sadja in zelenjave, ampak tudi žita in koruze. »Na Goričkem imamo sedem, osem kmetov, ki za nas od lani vozijo koruzo v podjetja po Sloveniji, izvažamo pa tudi v Italijo. V Pomurju pa imamo še pridelovalca buč, hrena in krompirja.« Veliko pa se jih, kljub temu da nimajo komu prodati svojih pridelkov, za sodelovanje z njimi ni odločilo. Številni namreč ne morejo zagotavljati zadostnih količin. »Preverili smo celotno Slovenijo, ampak določenih kapacitet enostavno ni mogoče doseči. Na primer vložene zelenjave ne moreš dobiti, zato smo se obrnili na tujce. Tudi za razne izdelke smo sodelavce iskali na Goričkem, a niso pripravljeni sodelovati.« Kot pravi Horvat, pridelovalcem priporočajo, kakšna naj bo embalaža, jo tudi priskrbijo, ampak morajo zagotavljati količino. »Imeli smo že primer, ko smo kmetu domov pripeljali embalažo, nalepke in vse potrebno, nakar kmet zaradi slabe letine ni mogel zagotavljati zadostnih količin, zato smo se morali obrniti po pomoč izven Pomurja.« Kot še doda, so ljudje velikokrat v stiskah, a niso pripravljeni tvegati in nekaj narediti za to, da se iz težav izkopljejo, morda tudi zaradi slabih izkušenj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Med v Hongkong, bučno olje v Nico?
V ponudbi imajo prekmursko bučno olje iz prekmurskega bučnega semena, kis, sokove, testenine, med, mlince, drobtine, čaj, marmelade, gorčico, majonezo. Prisotni so v večini večjih trgovskih verig, pa tudi v manjših prodajalnah, tako po Goričkem kot v drugih delih Pomurja, in tudi na turističnih točkah.
»Naša želja je, da na podlagi kakovostnih izdelkov dejavnost razširimo na izvoz, kar nam je novi koronavirus zdaj nekoliko otežil. Imamo pogovore, da bi med izvažali v Hongkong, pripravljamo jim vzorce. Vzorce bučnega olja smo že poslali v Francijo, Nico. Za konopljin čaj pa smo leta 2016 v Londonu na tekmovanju Great Taste Award med deset tisoč izdelki prejeli nagrado za najboljši izdelek. Pogovarjali smo se tudi s Katarci na področju mlečnih izdelkov, ampak bomo videli, kako se bo izšlo. Predstavitev svojih izdelkov smo poslali še češkemu in italijanskemu veleposlaništvu, pogovarjamo se tudi z Makedonijo, da bi konopljin čaj prodajali v tamkajšnjih lekarnah, saj tam zakonodaja še ni tako daleč, da bi bili izdelki iz konoplje dostopni v prosti prodaji.«
Poudarek predvsem na kakovosti
Na to, da se kmetje ne odločajo za vstop v verižno trgovanje, velikokrat vpliva prenizko plačilo, na kar Horvat odgovarja, da so plačilni roki njihovih kupcev od 30 do 90 dni, kar je za kmeta velikokrat težava. »Ljudje, ki so že prodajali trgovinskim sistemom, to razumejo. Poskusimo plačati tudi kaj prej, tistim, ki nas prosijo. Je pa res, da se krog kupcev zmanjšuje in se pojavljajo presežki, ker so bili dolgo zaprti javni zavodi, kot so šole in vrtci, tudi gostilne, in je trenutno težko.«
Cena je vsekakor pomembna, a sogovornik pravi, da ne zagovarjajo najcenejših izdelkov. »Imamo marmelade, ki jih delajo v Goriških brdih, s 85-odstotnim sadnim deležem. Polnjene so ročno, zato so nekoliko dražje, vendar jih trgovci radi sprejmejo.«
Ko govorimo o poljščinah, ki jih trgovci lahko veliko ceneje dobijo na večjih trgih, pa naši kmetje ne morejo konkurirati. »Krompirja je bilo, kolikor si želel, a ga kmetje po ponujeni ceni niso želeli prodati, nekateri ga sploh niso pobirali,« pravi Horvat. Na vprašanje, zakaj jim torej ne ponudijo višje cene, pa odgovori: »Ker ga trgovec ne bo vzel, saj ga bo v tujini dobil veliko ceneje. Za primerjavo, na Hrvaškem je bila cena krompirja 7,8 centa, mi smo ga imeli za 15, 16 centov na kilogram.«
V zadnjem času se sicer osredotočajo tudi na neprehranske izdelke, kot so čistila in kozmetika.
V prihodnje tudi trgovina
V Murski Soboti trenutno zaposlujejo tri ljudi, pogodbeno pa sodelujejo z distributerji in posredniki, tako ocenjujejo, da za to, da ljudje dobijo izdelke, dela približno 100 ljudi.
V letu 2019 so imeli milijon sedemsto tisoč evrov prometa, lani pa približno 900 tisoč evrov, pri čemer izpad pripisujejo padcu prometa z žiti. »V bližnji prihodnosti želimo v Murski Soboti odpreti tudi trgovino, kjer bo moč kupiti naše izdelke, ampak za zdaj več ne želimo razkriti. Imamo vizijo in odprta vrata v vseh trgovinskih sistemih in želimo povezati domače pridelovalce in predelovalce,« je še povedal Marjan Horvat.