Od nekdaj je bila Sobota prepišno mesto, križišče in stičišče ljudi. Če se danes sprehodimo po ulicah, lahko slišimo prebivalce govoriti različne jezike, poleg raznolike prekmurščine še druga slovenska narečja, romščino, ki žal izginja, madžarščino, jezike nekdanje Jugoslavije in še kakšne. Imamo tudi tri večje verske skupnosti in še več manjših, praznujemo različne praznike, iz hiš diši po vonjavah različnih kuhinj …
Soboti so mnogi dajali melos, vonjave, barve in dušo. Vse to smo tudi mi, ki smo odraščali v 70. in 80. letih, živeli in še živimo, kot da je vpisano v naše gene. Med nami živijo Madžari in madžarsko so obvladali naši stari starši, tudi mnogi naši starši so se še znali sporazumeti, naši generaciji pa ta jezik ni ravno sedel, za kar nam je danes lahko samo žal. S svojo kulturno dejavnostjo ves čas bogatijo prostor, madžarska kulinarika pa je itak sestavni del naših jedilnikov. Tudi mnogi, ki so jih z vseh koncev Slovenije kot učitelje ali uradnike poslali sem, so se ujeli in to mesto vzeli za svoje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Vedno je bil nekje nekdo, s katerim si lahko poklepetal ali stopil na pijačo.
Od nekdaj so z nami tudi Romi, ki so nekoč dnevno s Pušče peš po Cankarjevi ulici prihajali v mesto. Običajno so se zbirali okoli tržnice in »ciganskega bufeta«, za katerega se ne spomnim, kako se je imenoval v resnici, bil pa je vedno poln in živahen.
S svojimi trgovinami, obrtnimi delavnicami in lokali je mesto živelo tudi zato, ker so z avtobusi po opravkih dnevno prihajali z vseh koncev Pomurja. Samo poglejmo kakšne stare fotografije, kako živahno je bilo tedaj mesto. Vedno je bil nekje nekdo, s katerim si lahko poklepetal ali stopil na pijačo. Najboljši sladoled je bil pri »turčeki«, kjer so v svojih slaščičarnicah ponujali še slaščice, kavo in limonado. Ob kepici sladoleda pa so dodali še širok nasmeh ali prijazno besedo.
K nam so se priseljevali tudi iz nekdanjih bratskih republik, in ko je kraj ali ulica dobila novega stanovalca, je to pomenilo tudi, da bo sosedskega druženja še več. Popoldnevi so bili rezervirani za skupne kave, vsaj enkrat na leto pa se je v ulici, kjer sem živela, nekoč pekel odojek. Nove priselitve v ulico so pomenile nove prijetne navade in med ženskami obvezno izmenjavo receptov. Takrat še ni bilo plotov in ograj in tudi vrata se niso zaklepala. In če je kdo spekel pecivo, so najlepše kose z besedami, da se ni ravno posrečilo, dobili še sosedje.
Na ta način lahko obdelajo kakšno resno temo ali aktualno vprašanje, še bolj pa pokažejo ljudem, da različni, različno misleči lahko sobivajo.
Kako ponosni smo lahko na to, da v tem prostoru sobivajo različne verske skupnosti, je že večkrat poudaril tudi evangeličanski škof Leon Novak, ki je bil pobudnik, da so se soboški duhovniki in predstavniki treh cerkva po zgledu svojih predhodnikov lani spet sprehodili po mestu. Na ta način lahko obdelajo kakšno resno temo ali aktualno vprašanje, še bolj pa pokažejo ljudem, da različni, različno misleči lahko sobivajo. Tudi judje, ki so nekoč živeli tu, so pustili močno sled, ki jo občutimo še danes.
Ne spomnim se, da bi v našem mestu kdaj prihajalo do resnih napetosti in konfliktov med skupnostmi, ki tukaj sobivajo. Gotovo je šlo kdaj za osebne zamere in osebne nestrpnosti, izrečene stereotipe ali predsodke, prave vojne drugega proti drugemu, ene skupnosti proti drugi, zaradi vere, nacionalnosti, jezika ali česar koli drugega pa ni bilo. Vsak, ki je v mesto prišel, ga je nekako sprejel, se prilagodil pisanim in včasih še bolj pomembnim nepisanim pravilom in prinesel še kaj svojega. Zaradi medsebojnega spoštovanja in razumevanja je lahko Sobota živela svoje odprto življenje, mi pa se niti zavedali nismo, v kako pisanem mestu živimo.In se drug od drugega bogatimo.
Imam pa občutek, da se je nekaj spremenilo in da je danes drugače. Ni več tako, kot je nekoč bilo.