Ni vedno lahko biti iskren do samega sebe, skeli tudi načenjanje ran. Toda to je moj način očiščevanja, moja spovednica. Po zadnji svečki je prošnja za odpuščanje iskrena, notranji jok utišan. Spravljenost privede do neopisljive pomirjenosti. Miru. Ta moja pot do sebe se ponavlja vsako leto, toda premišljevanje o stvareh se spreminja. Drugačno je, kot z leti postaja drugačno moje življenje in dojemanje vsega, kar me obdaja. Opažam, da nekoč pomembne stvari počasi bledijo, dokler povsem ne izginejo iz vidnega polja, v ospredje prihajajo nove plati življenja. Postajam človek, bogat zaradi spominov in z upanjem kot edinim ciljem.
Prvo svečo sem letos prižgala z mislijo na vse ljudi, ki jih je prizadel novi virus. S tem ko imam pred seboj obraze meni znanih ljudi, ki so izkusili njegovo nadčloveško moč, podoživljam fizično in psihično trpljenje mnogih ljudi. Obudim lastne občutke smrtnega strahu, bolečih trenutkov poslavljanja mojih najdražjih že pred leti zaradi druge bolezni, ki prav tako povzroča smrt. Hvaležna sem jim za vse, kar so mi dali in zaradi česar sem to, kar sem. Hvaležna za možnost, da smo se lahko poslovili in bili drug ob drugem do konca.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Smrti, ki jih je priklical koronavirus, so lahko v marsičem slaba vest posameznikov in tudi skupnosti. Vse te žrtve nas opominjajo, kako pomembno je vsako življenje, a tudi to, da je treba misliti na človeško dostojanstvo. V bistvu ne gre za smrt samo po sebi, saj je bila za marsikaterega od umrlih izpolnitev tega, kar jim je bilo namenjeno. Za marsikoga tudi dosežena pravica. Skelijo predvsem okoliščine, v katerih so umirali, marsikdo brez slovesa.
Drugo svečo prižigam iz spoštovanja do vseh, ki so zaradi težkih razmer, ki jih doživljamo, postali boljši ljudje, pripravljeni darovati od svojega in pomagati. Zaupanje v dobro je med preprostimi ljudmi oživelo in zasenčilo tiste, ki s sejanjem sovraštva hranijo svoj egoizem, nečimrnost, mržnjo. Tudi prostodušnost, ki krije v sebi veliko zahrbtnosti, se je zaradi veliko dobrih zgodb, za katere vemo, in še več tistih, ki so ostale očem skrite, povlekla vase.
Tretja sveča je za vse moje, ki jih ljubim. V njihovih obrazih prepoznavam obraze svoje preteklosti in odkrivam drobce njihove prihodnosti. Srečna sem, da smo vsak zase in vsi skupaj ustvarjalci zdajšnjega časa in prenašalci izročila preteklosti v prihodnost. Za vse to, kar mi dajejo, sem neizmerno hvaležna. To je moj smisel življenja in volja do življenja. Zato izprašujem svojo vest, kolikokrat sem se spozabila zoper to, kar mi je najvrednejše.
Bremeni me tudi, da puščam ob strani sorodnike, ki so bili moji sopotniki prej in s katerimi sem doživela veliko prijetnih trenutkov. Neštetokrat mislim nanje in se sprašujem, ali so dobro. Toda koraka do njih kljub temu ne naredim, ne da bi prav vedela, zakaj. Lažem si, da je pomanjkanje časa krivo za to, da ne prestopim praga njihovega doma, v resnici pa me je strah. Česa, se sprašujem, vendar odgovora ne najdem. Toda slaba vest je, priznam, vse glasnejša.
Četrto svečko bom prižgala zase. Z upanjem na bistrost duha in spoštovanje telesa. Vse bolj spoznavam, da je imeti to največji dar, ki ga lahko želim. Le s tem, da ju imam, lahko ustvarim poseben odnos do ljudi, do lastnega zdravja in bolezni. Vsak dan znova se vprašam, koliko dobrih misli sem namenila sama sebi in koliko udarcev.
Včasih me prestraši misel, ali je dobri duh zapustil moje telo in od zgoraj opazuje, kako se mučim s tistim slabim, kar je ostalo v meni, s črnimi mislimi, nestrpnostjo, besedami, ki prizadenejo ljudi, ki so mi najbližji.
Spoštovanje lastnega telesa pa je zame novo poglavje učenja. Znaki staranja včasih krepijo jezo nad lastnim telesom, raste razočaranje, ko to izgublja vitalnost in ne sodeluje kot prej pri ohranjanju zdravja.
Toda moje telo je moja edina barka, na kateri plujem skozi življenje, in še vedno prijetno toplo za vse, ki jih objemam.