Jesen je pokrajino spet odela v tople in raznolike barvne odtenke. Pogled na naravo in sprehod v gozdovih, ki jih krasijo pisane barve, šelestenje odpadlih listov pod našimi koraki in številni gozdni plodovi ponazarjajo, da tudi narava končuje neki cikel in se odpravlja k počitku. To pa je tudi znak za to, da bomo v naslednjih mesecih več časa preživeli v notranjosti naših domov. Spet bomo več presedeli na kavčih in z različnih strani poslušali, kaj se dogaja v naši državi. Če v naravi jesenski odtenki narave delujejo spokojno in si ljudje na njih z veseljem spočijemo oči, nekatere iste barve v drugem kontekstu dobijo drugačen, frustrirajoč pomen. Zdi se, kot da smo v zadnjih mesecih pred nekakšnim semaforjem, odločevalci pa pritiskajo tipko in odločajo, v katero barvo bomo danes odeli državo. Tako našo kot tudi tuje. V zadnjem obdobju smo pluli med zeleno, rdečo in rumeno, to pa so v zadnjih dneh spremenili v oranžno. Bolj proti rdeči gremo, slabše je.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Semafor je dobil nov pomen. Ne sporoča nam več, kdaj moramo ustaviti in kdaj lahko speljemo, temveč je od njega odvisno, koliko stikov lahko imamo, ali smo lahko brez maske in ali lahko zapustimo državo, ne da si nakopljemo karanteno ob vrnitvi. Brez rdeče, zelene in rumene ni več našega vsakdanjika. Če prej nismo dajali prevelikega pomena barvam, tokrat brez njih ne moremo, ker o njih toliko poslušamo in beremo. Kot da smo pozabili, da obstajajo tudi drugi odtenki. Morda bi morali kdaj pa kdaj na plan potegniti tudi modro in z njo povezano modrost. Ne bi škodovalo.
Moja najljubša barva je zelena, že od otroštva. Tako je večina stvari, ki sem jih želela imeti, bila v različnih odtenkih zelene. Tudi prvo kolo, ki je imelo na začetku še dve dodatni kolesi. Ko sem ga videla v trgovini, brez njega nisem želela oditi. Kupil mi ga je dedek in z njim sem tudi prestala »krst«, zaradi katerega sem dobila nekaj šivov na bradi. Zelena pomirja, poudarja harmonijo in simbolizira svežino. Iz psihologije barv izhaja, da se ji reče tudi barva zdravja, kajti med drugim umirja živčni sistem, odpravlja izčrpanost, vzpostavlja osebno ravnotežje. Čisto nasprotje od rdeče. Ki je mimogrede zaradi nekega razloga moja druga najbolj priljubljena barva. Krmarim iz ene skrajnosti v drugo oziroma z ene strani barvnega kroga na drugega.
Barve so me v minulem tednu, poleg narave seveda, spremljale tudi na predavanju klimatologinje, ki je govorila o podnebnih spremembah. Njeni grafi so bili polni rdečih nians, od svetlejših do vse temnejših, odvisno od tega, katera območja po svetu se bolj in katera manj segrevajo. Uničevanje planeta in nesmotrno ravnanje ljudi bosta vplivala tudi na obstoj gozdov in naravnih lepot, ki so za marsikoga eden od dejavnikov pri izbiranju destinacije za dopust. Treba si je namreč priznati, da pestrost narave številne turiste privabi v deželo na sončni strani Alp. Naj torej živi zelena. Naj ostane čim več dreves in zelenja, da nam ne bo treba gledati posušenih in propadajočih debel ter uničene narave.
Nič sicer ne kaže, da nam v naslednjih nekaj mesecih ne bo več treba krmariti med rdečo, rumeno in zeleno. Tega ne moremo spremeniti, ker nismo odločevalci v državi, lahko pa se odločimo, koliko nas bo to omejevalo v vsakdanjem življenju. Če se s tem semaforjem ne bomo preveč obremenjevali, bo naše razpoloženje boljše, vsakdanjik pa prijetnejši. Veselili se bomo lahko drobnih zmag, tako kot se v teh dneh vinogradniki veselijo vsake opravljene trgatve, trgači pa dobre družbe in pesmi, ki odmeva iz goric.
Morda bi morali kdaj pa kdaj na plan potegniti tudi modro in z njo povezano modrost.