Dostikrat je bilo ob mamici pet ali šest mladičev, vendar je pri njih vedno pustošila selekcija v obliki kun in virusov (mačja kuga, mačji aids, levkoza), pa tudi avtomobilske pločevine in gum, čeprav je bila cesta povsem na drugi strani in so se je mačke v glavnem izogibale.
Ampak nekateri so se prebili skozi vso to kruto selekcijo, tako da so v vsaki generaciji ostali vsaj dva ali trije mladiči, s tem da se je enkrat zgodilo, da je bila zaradi vseh omenjenih razlogov izbrisana celotna generacija šestih mladičev z mamo vred, pri neki drugi generaciji pa je postopoma izginilo vseh pet mladičev, mamica pa še danes živi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Zadnje informacije pred tekmo Mure in Olimpije
Na tekmi bodo Black Gringosi proslavili stoletnico delovanja.
Nazadnje smo dočakali generacijo petih mladičev, od katerih so se trije skupaj z mamico prebili skozi naravno selekcijo. Dva sta bila sive barve, tako kot njuna mama, eden pa svetlejše. Vsi so bili zelo prikupni, tako da nikoli ne bom čisto razumel, kako lahko kdo ubije, udari ali muči ta bitja. Verjetno je tako, kot je dejal za morilce Sebastijan Cavazza v Jezeru: »Na koncu se vedno izkaže, da so vsi 'psihoti'.« Enako mora veljati za te sadiste. Ker če ne bi bili »psihoti«, tega ne bi počeli.
Omenjeni rod je bil nekaj posebnega. Kot nobeden prej se je ves čas držal skupaj. Sam sem na lastne oči videl in slišal, kako je mamica nekajkrat sama z dvorišča poklicala mlade s posebnimi zvoki. In res, čez kakšno minuto ali dve so mladiči že priskakljali k njej. Pa naj še kdo reče, da mačke ne znajo govoriti.
Čeprav smo jim občasno nastavljali hrano, se seveda te »naše« mačke niso pustile ujeti, kaj šele pobožati. Za to so bile preveč previdne in plašne. Vendar sta za postopno opustitev te plašnosti poskrbela dva odrasla mačka od sosednjih hiš, ki sta prihajala po hrano že skoraj od začetka našega bivanja v hiši. Ta sta pustila vse, božanje, ljubkovanje, odstranjevanje klopov, čiščenje dlake, obraza, nosu in oči, samo da sta na koncu dobila hrano. Ko so druge mačke videle, da brez strahu jesta in se pustita pobožati, so se tudi one vedno bolj približevale in imele manj strahu pred nami. Prišle so že čisto blizu, a mladiči so pred morebitnim dotikom vedno pobegnili kakšen meter ali dva. Tudi mamica se ni pustila pobožati, a se je vedno bolj drgnila ob moje noge ali hrbet, ko sem ji čepe nastavljal hrano. S tem je pokazala svojo hvaležnost in zaupanje in ponovno sem dobil potrditev, da so mačke posebne živali in ti lahko spremenijo življenje (na bolje).
Ta proces približevanja in zbliževanja bi se gotovo še nadaljeval, če ne bi nekega petkovega večera v januarju, medtem ko sem sedel v kuhinji, močno počilo na cesti. Zvok je bil glasen kot ob poku petarde, tako da sem že vnaprej vedel, da se je moralo zgoditi nekaj hudega, še posebej ker se je ob tem slišalo vršanje avta, ki je z veliko hitrostjo oddrvel naprej.
Moje najhujše slutnje so se uresničile. Čisto ob robu pločnika, le nekaj centimetrov stran, je ležala mrtva mamica, njena čreva so bila raztresena okoli nje. Udarec je moral biti tako silovit, da je v hipu umrla. Le kakšna dva metra stran je na dovozni poti čepel eden od njenih mladičev in jo negibno opazoval. Prizor je bil pretresljiv že sam po sebi, še bolj pa misel, kako jo bodo mali odslej pogrešali in jo zaman iskali. Njihova prihodnost je tako – milo rečeno – zelo negotova.
Dejstvo je, da je cesta v tem delu naselja skoraj popolnoma ravna, tako da bi mačka prav gotovo videla avto, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 50 km/h, in bi se umaknila, saj so se vse mačke bale avta kot hudič križa. Ampak tega ni mogla videti, saj je že po slišanem pridrvel s hitrostjo najmanj 90 ali 100 km/h, in to skozi naselje, naj še enkrat poudarim.
Ne bom uporabil oguljene fraze, kaj bi bilo, če bi na cesto stekel kakšen otrok. Ker takšnim voznikom te misli ne pomenijo nič. To so namreč tisti, ki bi doživeli večji šok ali zgroženost, če bi jim kdo malce opraskal avto ali vrgel paradižnik v vetrobransko steklo, kot če bi jim policisti napisali mastno kazen. To so tisti, ki ne vključijo smernika, čeprav prevozijo kar dva stop znaka. Sami se imajo za frajerje, za vse druge pa so samo »budale«. To so tisti, ki bodo prehitevali prek polne črte, medtem ko bodo vsi drugi v koloni vozili po pravilih.
In to je tisti, o katerem boste slišali ali brali, da je v nočnih urah odletel z lokalne ceste zaradi neprilagojene hitrosti. Ne glede na to, kakšne bodo posledice te prometne nesreče, bodo njegovi bližnji rekli: »Ah, siromak.« Vsi drugi pa bomo rekli: »Eh, bedak.«