Leto s čudovito številko gre h koncu in zagotovo bo vsem ostalo v spominu kot leto strahu. Strahu pred nevidnim povzročiteljem bolezni, ki je zajela ves svet kot poduk človeštvu v vseh pogledih in na vseh področjih. Čeprav biologija dokazuje obstoj virusov in bakterij kot naših sopotnikov od pamtiveka, se zdi, da se je ozaveščanje o globalnih razsežnostih delovanja narave šele začelo. Ne nameravam analizirati stranskih učinkov in dobrobiti, želela bi primerjati dogajanje v družbi z dogajanjem v prostoru, našem naravnem bivalnem okolju, ki si ga je človeštvo podredilo za egoistično izkoriščanje brez ozira na posledice. Na našem planetu se srečujemo s čedalje hitrejšim upadanjem pestrosti življenja ali – povedano drugače – z upadanjem vitalnosti življenja v naravi, ki smo ji odvzeli prostor za svobodno delovanje, ki ga često opisujemo kot divjino, džunglo. Znanstveniki opozarjajo, da gre za izgubo biotske raznovrstnosti in z njo tudi krajinske pestrosti. Pomurje pri tem ni izjema, saj gre za najbolj predrugačen naravni prostor, ki ga človek kultivira in urbanizira, odkar ga je naselil. Rabo prostora smo najbolj podredili pridelavi hrane, ki naj bi bila kar najcenejša za preskrbo z živežem ljudi in domačih živali. Predrugačili smo vodne žile, osušili mokrišča, izravnali površje, posekali gozdove in sledili ekonomičnosti obdelave z velikimi stroji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
Nazadnje je tudi Pomurje zajela deagrarizacija, kar pomeni, da bo v prihodnje zemljo obdelovalo vse manj kmetov, kaj kmalu tudi roboti. S tem je življenje na podeželju v silni preobrazbi, lastniki prepuščajo obdelovanje zemlje drugim ali podedovano nepremičnino prodajo priseljenim ljudem. Proces spremlja spreminjanje navad bivanja in dela, k čemur prispeva še pobeg ljudi iz mest pred virusom, da bi našli idilično zatočišče na podeželju v »neokrnjeni« naravi, ob tem pa prinašajo staroselcem svoje navade iz drugih regij. Sobivanje enih in drugih je ponekod uspešno in drugod tudi napeto, saj se že zaradi drugačnosti govora sproža strah pred tujci, ki da so prišli pametovat in učit o drugačnih pogledih na svet. To dogajanje v podeželskih skupnostih analizirajo sociologi, antropologi in filozofi.
Prekmurci, ki smo tisočletja pod tujo oblastjo obdržali svoj jezik in duha, bi se morali posebej ozavestiti o tem, ali se bo v kratkem izgubila naša drugačnost, prepoznavnost. Pobuda za izdajo zvočne čitanke v prekmurščini zagotovo sledi prizadevanjem za ohranjanje govora, ki najbolj izraža naš značaj. Drugačni so tudi naši pisci in pesniki, ki širijo glas o nas, nekateri pa govorjeno besedo tudi zapišejo. Drugačni ali pa tudi ne smo tudi po tem, kako in koliko cenimo sebe in soljudi, predvsem tiste, ki so dosegli veljavo zunaj našega prostora. Rek, da nihče ni prerok v svoji domovini, velja tudi za nas in veljavo domačinu priznamo šele, ko ga opazijo drugi, daleč proč. Zagotovo bomo Prekmurci ponosni na Prešernovega nagrajenca 2021, pesnika, rojenega na Goričkem, Ferija Lainščka, ki nam lepo »poje« Ne bodi kot drugi in Ne bodi kar nisi, kar je razumeti kot trkanje na vest in samozavest.
Biti in ostati drugačen je bilo vodilo tudi pri ohranjanju vrednot v življenjskem prostoru in verjetno ni nikogar, ki bi našel lepši opis trideželnega parka, kot se ga je domislil Feri, namreč vsepotje - tripotje, nekoč davno ob kavi na pločniku v družbi Milana Vincetiča.
A če že ohranimo našo prekmurščino, me kot krajinsko arhitektko in poznavalko našega prostora skrbi, ali bomo znali ohraniti našo kulturno krajino živo in samosvojo. Že če se ozremo po zgrajenih hišah, ki so bile k nam prinesene od povsod in so na podeželju preglasile našo prekmursko »ižo«, ob njih pa se urejajo vrtovi z okrasnimi rastlinami z izvorom iz daljnih krajev, lahko vsak ugotovi, da nismo več drugačni, temveč postajamo podobni. In kako bo tekel razvoj naše regije v prihodnje? Ali v skladu z naravnimi danostmi in njihovo nadgradnjo ali po inerciji kapitala?
Žalostno je, da odločevalci, ki razporejajo denar, nabran z davki, še vedno trdijo, da je na območjih, kjer naj bi varovali naravo, zato ker so danosti drugačne, vse prepovedano, in ne uvidijo, da bi tako imenovane posege za razvoj morali v prostor polagati bolj tenkočutno. Smo namreč v času, ko se oblikujejo razvojni programi regije in nastaja seznam želj v pomurskih občinah za prihajajoče sedemletno obdobje, o katerem bodo odločali izvoljeni predstavniki ljudstva. Želim in upam, da bodo tokrat odločitve drugačne, v dobro ravnovesja med naravnim in urbanim ter življenja vseh, tudi bitij v naravi, ki brezplačno skrbijo za čist zrak, vodo in rodovitna tla.
Tokrat sem napisala štirideseto kolumno za pomurski Vestnik, in ker je konec leta primeren čas za letni obračun, ugotavljam, da je dovolj pisanja o nemarnem odnosu ljudi do narave, ker verjetno s tem ne bom rešila sveta. Zato sem se odločila, da preneham pisati kolumne in posvetim svoj čas čemu drugemu. Zahvaljujem se vsem, ki ste brali moje misli, in vam vsem želim srečno in zdravo 2021.