O pomenu kulture je bilo prelitega že veliko črnila, zagotovo pa se je znašla v novi luči sedaj, ko se je svet praktično ustavil in so kulturne institucije zaprle svoja vrata. Če je prej marsikdo zamahnil z roko in trdil, da se brez kulture in umetnosti da preživeti, bo sedaj o svoji izjavi morda še enkrat premislil. Neviden virus nas je zaprl med štiri stene in tam bi ostali povsem sami, če nas ne bi kratkočasila kakšna dobra knjiga, film ali glasba. Slovenski filmski center je na svoji spletni strani omogočil brezplačen ogled številnih slovenskih filmov, muzeji so postali virtualni, slovenska gledališča ponujajo dostop do posnetkov svojih predstav, knjižnica v Murski Soboti pa je omogočila izposojo in dostavo knjig po pošti, kar je pohvale vredno. Kar naenkrat je kultura postala iskano blago, nuja za preživetje, sredstvo stika z zunanjim svetom. Zdi se, da je področje, ki se mu iz leta v leto namenja manj sredstev, doživelo svoj preporod in dobilo prepotrebno pozornost. A to je žal zgolj slika, bežen trenutek, iluzija. To nam jasno potrdi tudi lanskoletna raziskava Knjiga in bralci 6. Podatki namreč kažejo, da se je število nebralcev spet povečalo v primerjavi z 90. leti, ko se je ta krivulja malo povzpela, trenutne številke pa kažejo enak trend kot pred štiridesetimi leti. Ljudje sicer danes berejo več kot kadar koli prej v zgodovini, a klikanje na spletne članke in branje tračev pač ne more soditi v statistiko bralcev. Postali smo družba, ki se zadovolji z instantnimi informacijami in pada na bombastične naslove. Ni več pomembno, kdo je avtor napisanega, kje je besedilo objavljeno in ali je sploh verodostojno. Planemo kot živali na drobtinice, ki nam jih vržejo. Le malokdo si je še sposoben vzeti čas za poglobljeno branje, ki naredi bralca Bralca. Intelekt se namreč lahko razvija le ob kakovostni literaturi in ob razmišljanju o njej. Sicer pa je biti razgledan danes dokaj nepomembno, kajne? Vsa družbena struktura je naravnana v kapital, blago, na tisto, kar je otipljivo, vidno, praktično uporabno. Zakaj bi vzgajali intelektualce, če potrebujemo delovno silo? Zakaj potrebujemo jezikoslovce, antropologe in filozofe, ko pa so za gospodarstvo pomembni informatiki, strojniki in razni drugi inženirji? Ob tem smo že pozabili, da so tudi vodilni možje v industrijskih podjetjih nekoč bili intelektualci, ki so prebirali svetovne in domače klasike, in je bilo imeti domačo knjižnico nekaj vredno. Nekateri vodilni pa so danes na svojih položajih zgolj zato, ker so se najbolje znašli, imeli najdaljši jezik in so bili ob pravem času pri pravem koritu. Na splošno je danes vse, kar šteje, biti všečen. Pred nekaj dnevi sem zasledila podatek, da so spletne trgovine med karanteno zaznale za 38 odstotkov večje zanimanje za tekalne steze, za 235 odstotkov za igralne konzole in kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh. Ti podatki so jasna slika vrednot naše družbe: biti fit, močan in lep.
Na drugi strani založniki trepetajo, saj se je prodaja knjig drastično zmanjšala, kar je pokazalo na krizo našega založništva, ki pa izhaja iz mnogo starejše krize – krize branja. Ne razumite me napak, gibanje je zelo pomembno. Sama verjamem, da če je človek v fizični kondiciji, je tudi psihično močnejši ter se lažje spopade z morebitnimi boleznimi. A vendar si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni, če citiram besede profesorja založniških študij Mihe Kovača. Le pomislite, koliko se vlaga v reklamiranje zdravega načina življenja in telovadbe. Že od malih nog nas vzgajajo, kako pomembno se je gibati in kako moramo paziti, kaj damo v usta. Kaj pa branje? Bralca moramo, tako kot športnika, vzgojiti. Kot družba bomo morali spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam omogoči širok pogled na svet. Ne sme se nam zgoditi, da postane branje knjig stvar majhnega kroga intelektualne elite, kar vodi do množic, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Oblast ima seveda rada ljudi, ki ji slepo sledijo. Zakaj torej tako malo reklame za knjige? Ker – bodimo raje lepi, močni in neumni.