Sandor Marai v svoji Knjigi zeli za dušo in telo, kjer po vzoru stoiških filozofov niza nasvete, načela in spoznanja o tem, kako bi kazalo živeti, s poglavjem o oblekah ostane redkobeseden. O oblačenju pravi takole: »Z oblačenjem se sploh ni treba ukvarjati.« To je vse, kar nameni tej temi v knjigi, kjer sicer svetuje, kako je treba bivati, jesti, piti, spati, biti bolan in ostati zdrav, ljubiti in se dolgočasiti, se pripravljati na smrt in se sprijazniti z življenjem. Toda kljub vsemu je obleka tisto, kar je med nami in svetom. In če je v zadnjih letih postala naša civilizacija obsedena s hrano in je to moč razložiti s tem, da to substanco vendar dajemo vase, je obleka takoj za tem, je tisto, kar dajemo nase, in je tisto, s čimer se kažemo svetu in kar nas ločuje in zagrinja pred okolico.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Vse prelahko se zdi pri vprašanju oblek zgolj omalovažujoče zamahniti z roko. Naj se še tako zmrdujemo nad plehkostjo obleke, nas že naša govorica opominja, da se z obleko marsikaj pove: vsi poznamo koga, ki obrača plašč po vetru, govorimo o tem, kdo nosi hlače, omenjamo globino žepov. O oblekah danes pogosto razpravljamo z vidika potrošništva, skozi ekonomsko in ekološko prizmo, ki je gotovo problematična, saj je pretirano povpraševanje po oblekah ena največjih okoljskih obremenitev, ki jih naš planet več ne zmore. Od kod ta požrešnost naše civilizacije po tem zunanjem kazalniku statusa? Odevanje in zagrinjanje je z nami od samega začetka človeštva. Skozi sram se je vzpostavil človek, ki se je po izgonu iz raja zavedel svoje golote, toda danes nas obleka ne samo zagrinja in greje, ampak tudi sporoča.
Vsa tista konoplja in dolgi lan, ki so ju požele naše prednice in predniki, sta se skozi dolge postopke utrla, usukala in spredla v prejo, iz katere je potem nastajala tkanina. In ob vseh drugih funkcijah, ki jih je imel ta material, gotovo tudi funkcija obleke ni bila povsem zanemarljiva. Ponjave, zavese, vrvi, toda tudi bluze, široka nabrana krila, moške široke bele hlače breguše, zračne tunike. Obleke so imele od nekdaj tudi obredno funkcijo. Če bi bila sporočilnost obleke tako nepomembna, se tudi pozvačin ne bi odel v tako pisano in domišljeno opravo, sestavljeno iz vseh tistih pisanih cmerov, mojstrsko zvitih v rože, s perjem in okraski. »Bolj je pozvačin gor oblečen, vekše je gostüvanje.« Zadnjič sem imela priložnost in veselje biti na pravem prekmurskem gostüvanju. Kot se spodobi, se svatje lepo oblečejo, vsak po lastnem okusu in željah. Toda ko so vstopili in nastopili plesalci folklore v nošah s črnimi škornji, v lanenih hlačah in v širokih vrtečih se krilih, so bili med vsemi nami gotovo najbolj izvirno in primerno oblečeni. Toda lepe obleke ne sodijo samo na gostüvanje. Moja babica je zmeraj vztrajala, da so si morali žanjci za žetev pšenice nadeti sveže bele srajce, kot se za praznik spodobi.
Ko sem v otroštvu prvič gledala film V vrtincu, in to, kot je bila včasih navada, skupinsko pred televizijo v večji družbi, in sem zadrževala dih, ko se je Scarlett O'Hara odpravljala na ples z Rhettom Butlerjem, je ena od starejših sogledalk, ki je film videla že nekajkrat, napovedala: »Pazi, zdaj bo!« In kdo se ne spomni tistega prizora, ko obubožana, toda odločna Scarlett potegne dol zaveso in naroči, naj ji iz nje sešijejo obleko. Ta gesta hoče pokazati iznajdljivost in trmo protagonistke, toda hkrati priča o tem, kako močno sporočilo se pripisuje obleki.
Modne novotarije in slogi so zmeraj šli z roko v roki z družbenimi spremembami, ekonomskimi nihanji in gibanji za ženske pravice. Ko so se mestne dame osvobodile krinolin, so se jih tudi zato, da so lažje sedle na kolesa, in ko so sedle na kolesa, jih ni bilo več moč ustaviti. Spodrecale so krila, zabredle v vodo ... Kmalu so se morale sešiti prve škandalozne hlače, nato zelo diskretne kopalke, kaj kmalu so se razgalili gležnji in v razposajenih dvajsetih, ki so sledila prvi veliki vojni in epidemiji španske gripe, so robovi kril zlezli še višje. V tridesetih letih so se silhuete spet podaljšale, toda druga velika vojna ni bila izbirčna: ženske so bile prisiljene poprijeti za vsa dela, oblekle so si hlače, kombinezone z žepi, pograbile lopate, puške in sedle za volane. Žepi so na ženskih oblačilih sicer ostali, toda menda so še zmeraj v povprečju za 48 odstotkov plitvejši kot na moških oblačilih. In to dobesedno. Žal pa velja to s plitvejšimi ženskimi žepi tudi v prenesenem smislu, saj so tudi po zadnjih statistikah ženske še zmeraj slabše plačane za enaka dela kot njihovi moški kolegi.
V petdesetih letih se je zazdelo, da bo silhueta spet bolj konservativna, diorjevsko preščipnjena v pasu s širokimi frfotajočimi krili, toda potem je Britanka Mary Quant vzela v roke škarje, krila v splošno pohujšanje skrajšala krepko nad koleni in rodila se je moda »mini« – v obče veselje in na grozo ekonomistov. Kajti menda v gospodarskih nihanjih velja: v krizah se krila krajšajo, v obdobjih blagostanja pa daljšajo. A verjetno ima to več opraviti s stanjem duha, željo po razposajenosti v časih suhih krav, kot z varčevanjem z materialom. To poletje sta zaznamovala dva razvpita filma, o katerih smo izvedeli še preveč, preden smo si ju sploh – če sploh – ogledali: temačni in poglobljeni Oppenheimer ter rožnata in navita Barbie. Zadnji je prvega po obisku močno prekašal in ob vseh sporočilih, ki naj bi dokončno presegli Barbie stereotipe, je v sklepnem prizoru junakinja namesto petk obula udobne sandale. Rožnate, seveda.