Naj povem, da sem še kot študentka začela lektorirati po bistveno nižji ceni. Za drobiž. Dokler nam niso v kopalnici zamenjali keramičnih ploščic. Bilo je nekako takole: Zaradi počene vodovodne cevi so bili starši primorani zamenjati keramične ploščice na kopalniških tleh. O tem, kakšen podvig je danes sploh najti keramičarja, ki bo pripravljen izvesti neko manj obsežno delo, bi sicer lahko napisala posebno kolumno. Ko so ga končno dobili in sta s še enim sodelavcem svoje delo opravila, je prišel račun. 800 evrov za menjavo keramičnih ploščic na dobrih 8 kvadratnih metrih (brez vštetega materiala). Takrat so tudi moji starši debelo pogledali. In takrat sem začela drugače razmišljati o svojem delu. Name se bodoči diplomanti navadno obrnejo z besedami: »Tij tou samo malo preleti.« Itak. Bilo bi super, če bi lahko zgolj »malo preletela«. A resnica je takšna, da (pre)pogosto naletim na naloge, ki zahtevajo veliko več od popravljanja vejic, zatipkov in podobnih enostavnejših napak. Nemalokrat sem primorana celotne stavke napisati na novo ali večkrat prebrati besedilo, da mi sploh postane jasno, kaj želi oseba povedati. Če bi na podlagi jezikovne podobe (in nemalokrat vsebinske tople vode) sodila, ali si vsi kandidati za pridobitev naziva diplomanta tega tudi dejansko zaslužijo, bi rezultat bil porazen.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Navsezadnje obvladanje maternega jezika ni kaprica tečnih slavistov, temveč neka kompetenca, ki sodi k vsakemu učenemu posamezniku. Vendar – kdo sem jaz, da bi o tem sodila. Pa ne gre samo za napake kot take in čas, ki ga porabim za lektoriranje. Za mojim delom stoji šest let študija, približno 80 izpitov, kupi prebrane strokovne literature, dodatna izobraževanja, ob vsem tem pa sem vedno še opravljala več študentskih del, tudi iz svoje stroke. In to nekaj šteje in JE pomembno. Svoje diplome in svojega magisterija nisem dobila »na lepe oči«, zato tudi delala ne bom za drobiž. Pa čeprav je »moja cena« trenutno še vedno nižja od tiste, ki bi bila za tako delo primerna. Ne zato, ker se ne bi dovolj cenila, temveč zato, ker navsezadnje zelo dobro vem, da študentom denar ne pada z neba.
Vedno znova mi dvignejo pritisk tudi pogovori, na kakršnega sem nedavno spet naletela na neki zabavi. Nemalo je v naših krajih posameznikov, ki, ponavadi ob kozarcu rujnega, razpredajo, kako si javna uprava ne zasluži svojih plač in kako nepotrebna da je. Ne trdim, da je v javni upravi vse idealno in nekatera delovna mesta so resnično zgolj sama sebi namen. A v javno upravo spadajo tudi učitelji, zdravniki in policija. Koga kličete, ko se vam zgodi nesreča? Kam hitite, ko se poškodujete? Kdo izobražuje in vzgaja vaše otroke več let, medtem ko ste mnogi zgolj v treh mesecih pouka na daljavo jamrali, kako je poučevanje lastnih otrok nevzdržno? Dobrodošli v realnosti, vaši otroci niso angelčki, ki pridno sedijo, in geniji, ki bi sami, z levo roko usvajali snov. Tudi sama bom morda nekoč v prihodnosti poučevala v šoli, vzgajala, sestavljala teste, prebirala spise, se trudila narediti pouk čim bolj zanimiv, skušala najti način, da bo vsak učenec, ki ima takšne in drugačne posebne potrebe, snov resnično razumel. Moja začetna plača bo okrog 900 evrov neto na mesec, medtem ko bo skoraj toliko v treh, štirih dneh dobil keramičar, ki bo v moji kopalnici polagal keramične ploščice. Pošteno? Ne bom o tem. Kar želim povedati, je to, da vsi vidijo in cenijo samo »vidno« delo. Položeno keramiko. Prepleskano sobo. Namontirano luč. Nihče pa ne ceni predanega znanja, vzgoje za življenje, izobrazbe, napisanih knjig. Ker to ni neposredno otipljivo in neposredno ne daje keša. Je zato vredno manj? Nikakor, ker je vsako delo pomembno in ga je treba spoštovati. Moje delo je pomembno. In če ga sama ne bom cenila, kdo drug ga bo sicer?