Američani so poseben narod. Podrobneje jih spremljam že vrsto let, še posebej na športnem in glasbenem področju, kjer me navdušuje njihova strast do vsega, kar počnejo. Tako drugačni so od Slovencev, ki – če lahko malce posplošim – delamo veliko stvari že nekako iz obupa, v smislu »no ja, če že moramo, pa dajmo«. Z Američani sem imel kar nekaj stikov v živo v Evropi in onstran oceana, ko sem bil pri njih, in me še vedno znajo presenetiti. Ko ga vprašaš za mnenje, te bo Američan presenetil s svojo neposrednostjo in preprostostjo ter ti povedal tisto, kar vidi, medtem ko bi kakšen Slovenec ali drug Evropejec največkrat dodal še svoj čustveni in morda še filozofski pogled na svet.
To sem znova spoznal tudi letos na dopustu, ko sem na enem od manj obljudenih jadranskih otokov srečal skupino odraslih Američanov. Po eni strani vedo do potankosti, kako je treba ravnati v posameznih situacijah, po drugi strani pa so kot majhni otroci, ki se lahko tri ure žogajo v morju pod žgočim soncem, ne da bi se ustrezno zaščitili. Enostavno je njihovo veselje do igre tako močno, da pozabijo na previdnostne ukrepe. So pa vsaj po mojih izkušnjah Američani kot turisti in popotniki v drugih državah dosti bolj spoštljivi kot denimo kakšni britanski turisti, ki v Španiji že pijani padejo iz letala, takoj ko pristane. In se nato še naprej obnašajo, kot da je Britanija središče vsega sveta.
To sem znova spoznal tudi letos na dopustu, ko sem na enem od manj obljudenih jadranskih otokov srečal skupino odraslih Američanov. Po eni strani vedo do potankosti, kako je treba ravnati v posameznih situacijah, po drugi strani pa so kot majhni otroci, ki se lahko tri ure žogajo v morju pod žgočim soncem, ne da bi se ustrezno zaščitili. Enostavno je njihovo veselje do igre tako močno, da pozabijo na previdnostne ukrepe. So pa vsaj po mojih izkušnjah Američani kot turisti in popotniki v drugih državah dosti bolj spoštljivi kot denimo kakšni britanski turisti, ki v Španiji že pijani padejo iz letala, takoj ko pristane. In se nato še naprej obnašajo, kot da je Britanija središče vsega sveta.
Arhiv Svet24
Vsi tisti, ki igrate kakšen inštrument ali pojete, se lahko tolažite z upanjem, da boste po ameriški statistični verjetnosti v Dvorano slavnih prišli prej kot Joe Cocker ali Jethro Tull.
Posebni pa so tudi ameriški novinarji in tisti, ki pripravljajo vse mogoče razvrstitve na vseh področjih. S temi klasifikacijami, ki so razdeljene do zadnje malenkosti, so na drugi strani luže prav obsedeni. Nedavno je celotno ameriško športno javnost šokiral novinar časnika Pittsburgh Tribune-Review Seth Rorabaugh, ki v glasovanju za najboljšega hokejista letošnje sezone profesionalne lige NHL edini od 196 glasovalcev na prvo mesto ni postavil igralca ekipe Edmonton Oilers Connorja McDavida. Ta je v tem prvenstvu dosegel največ golov ter imel največ podaj in točk. Rorabaugh pa je najbolj osupnil vse s tem, da ga je postavil šele na peto mesto. Razburjenje se še zdaj ni poleglo.
Mene pa je nedavno presenetil skoraj neverjeten podatek, da legendarnega in žal že pokojnega glasbenika Joeja Cockerja še zdaj niso sprejeli v Dvorano slavnih rokenrola (Rock & Roll Hall of Fame) v Clevelandu. Kako razmišljajo tisti, ki odločajo o uvrstitvah v ta zaželeni hram, mnogim ni jasno. Pa ubogi Joe sploh ni edini, ki ga še ni doletela ta čast. Pred vrati je še skupina Jethro Tull, čeprav je bila nominirana že tridesetkrat, na vstop čakajo na primer še zasedbe Foreigner, Canned Heat, Crosby, Stills, Nash & Young, King Crimson in Emerson, Lake & Palmer ter pevca John Fogerty iz skupine Creedence Clearwater Revival (CCR) in Meat Loaf. Zasedbo Iron Maiden, za katero je bilo veliko glasbenih kritikov prepričanih, da bo letos sprejeta v to znamenito dvorano, so znova umaknili s seznama nominacij. Pevec benda Bruce Dickinson je ob tem zaničljivo dejal: »Če bomo kadar koli sprejeti, bom zavrnil – mojega prekletega trupla že ne bodo imeli tam.«
Willieja Nelsona bodo sprejeli šele letos, čeprav je star že 90 let. Dobro za Willieja je, da je pri teh letih še živ. Poleg njega bodo 3. novembra sprejeti med drugim še George Michael, Sheryl Crow, Kate Bush, Rage Against The Machine in Missy Elliott. Missy Elliott?! Pa daaaj. Za sprejem sicer obstaja pravilo, da mora miniti vsaj 25 let od izdaje prvega komercialnega albuma izvajalca. In letos je minilo ravno toliko časa od prvega albuma Missy Elliott, pa je že sprejeta, medtem ko je veliko drugih izdalo svoj prvi album že v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, a še vedno čakajo na milost popolnoma nepredvidljivih glasovalcev. Po drugi strani pa so v dvorani že Donna Summer, The Dells in Darlene Love. Kdo? Mnogim gre v nos, da je že od leta 2008 tam varno zasidrana Madonna, ki z rokenrolom nima nobene zveze, Tino Turner pa so sprejeli šele leta 2021.
Tako da se lahko vsi tisti, ki igrate kakšen inštrument ali pojete, tolažite z upanjem, da boste po ameriški statistični verjetnosti v Dvorano slavnih prišli prej kot Joe Cocker ali Jethro Tull. Sam sem sicer že bil v njej, vendar samo prek njenih internetnih e-novic (newsletter), na katere sem bil naročen. Ker pa jih kar dolgo nisem odpiral, so me najprej opozorili, nato pa me zbrisali s seznama. Ampak ne bodo se me kar tako znebili. Poskušal bom znova. Ne nazadnje sem bil iz dvorane vržen samo enkrat, kar niti ni tako slabo v primerjavi s skupino Mötley Crüe. Ta ima prepovedan vstop za vse življenje.