Leta 1991 je bilo poletje najdaljše. Moja generacija je bila v maturitetnem tranzitu, saj so po letih usmerjenega izobraževanja ponovno uvajali maturo. Ker so bile zadeve dokaj nedorečene še vso pomlad, so se maturanti odločile za proteste. V soboškem parku smo se nekaj dni zapored zbirali pomurski in prleški maturanti in štrajkali. Kolikor se spomnim, smo se med seboj kultivirano družili, vmes se je rojevala tudi kakšna mlada ljubezen, na travi smo mirno izražali nezadovoljstvo z dezorientirano vlado in bili povezani v občutku, da počnemo nekaj pomembnega. Prevzeli smo odgovornost za lastno prihodnost. Oblast je nato maturo vseeno izvedla, s pripombo, da so odličnjaki z zaključenimi odličnimi ocenami te oproščeni. Tisto poletje so moje počitnice trajale štiri mesece. Konec junija se je zgodila desetdnevna vojna, v njej sem sodelovala kot poročevalka lokalne televizije, s čimer je moja vest državljanke do smrti pomirjena, opraviti sem morala še sprejemne izpite in v vseh pogledih je bilo to izjemno poletje. Spomnim pa se ga še po nečem. Da bi vsaj nekoliko omilili povojno krizo v turizmu, so slovenski hoteli radikalno znižali cene. Moja družina je tako dopustovala v portoroškem luksuznem hotelu za polovico običajne cene.
Skoraj trideset let kasneje se mi vsiljujejo vzporednice s tistim časom. Letos so maturanti opravljali maturo v zanje zagotovo najbolj turbulentnem poletju. Vlada je bila glede izvedbe mature podobno zmedena kot v mojih časih. Protesti pa, ki se v večjih mestih odvijajo ob petkih, so protesti vseh generacij, dajmo generalizirati, proti kršenju človekovih pravic in svoboščin. Vojna, ki se je pri nas začela marca, se bije z nevidnim sovražnikom in še traja, njen rezultat pa je nova resničnost, v katero se skušamo vživeti. Turizem je ponovno v globoki krizi in vlada ga skuša vsaj delno reševati z boni, ki jih državljani smejo porabiti pri slovenskih ponudnikih. Po podatkih Fursa je bilo do prve polovice julija unovčenih nekaj manj kot sto dvajset tisoč turističnih bonov oz. za dobrih petnajst milijonov evrov. Do konca maja je upad turističnih prenočitev, v primerjavi z letom prej, že dosegel 60 odstotkov, zato so boni vsekakor hvalevredna akcija. V prejšnjih letih je število turističnih prihodov in prenočitev raslo, pri čemer so več kot 70 odstotkov tvorili tuji turisti, ki so, čez palec, ustvarili dobrih 11 milijonov vseh turističnih prenočitev. Letos se bo slovenski turizem naslonil na slovenskega, domačega gosta, saj so po podatkih STO maja 63 odstotkov prenočitev v turističnih obratih ustvarili domači gostje. Domači gost je torej postal pomemben. Ne samo pri nas, povsod po državah, ki se deklarirajo kot turistične in se zavedajo upada tujih gostov zaradi korone, so se sprožile akcije, ki domačim skušajo predstavljati še neodkrite in turistično manj obiskane lepote domovine. Tako se poleg boja proti virusu bije boj za vsakega obiskovalca v razmerah, ki so resnično težke. Skorajda dnevno se spreminjajo navodila o dovoljenem številu obiskovalcev, uporabi mask in rokavic, razdalji, razkuževanju. Cela vertikala, ki sodeluje pri izvajanju turističnih storitev in dogodkov, do zadnjega trenutka ne ve, ali in kdaj bo smela izvajati svoj program. Škodo bodo utrpeli vsi, od najmanjših do največjih, od najbolj vpeljanih v posel do tistih, ki so se na nepredvidljivo in težko pot v turizmu šele stopili. Zato me je res presenetil primer Blaguškega jezera, ob katerem je bil nedavno odprt nov glamping, ki je sicer del močne blagovne znamke Charming Slovenia. Del lokalnega prebivalstva je investicijo začutil kot vsiljeni tujek, kot nekoga, ki si je prilastil vodo, v kateri so se učili plavati ali so kasneje ob njej žurali, z namenom, da razvija turizem za svoj dobiček.
Ta del lokalnega prebivalstva je spustil nekaj žolčnih komentarjev na fejsbuk, o tem so potem pisali tudi nekateri bolj rumeno obarvani mediji, ta del pa se je čutil tudi dolžnega, da v maniri nekakšne lokalne turistične varde skrbno pošilja prijave na različne inšpektorate. Spregledal pa je zelo enostavno finančno formulo: če bodo turisti prihajali na Blaguš prespat v hiške, bodo raziskovali tudi okolico, poskušali lokalna vina in kulinariko, obiskovali lokalne turistične znamenitosti, kupovali v lokalnih trgovinah in turistično takso namenjali v lokalni proračun. Bolj kot bo Blaguš obiskan, večji bo izplen za lokalno okolje. Je pa res, da je žogica sedaj pri lokalcih: možnosti za turizem z dodano vrednostjo so ustvarjene, na potezi sta lokalna podjetnost in občutek za biznis.
