Kolumna: Dragi Dedek Mraz!  

Lahko bi se vprašali tudi, če je to, da se je obdarovanje iz družine preselilo na različne humanitarne, dobrodelne in prostovoljne organizacije ter društva, odraz potrošniške družbe ali zgolj brezbrižnost posameznikov? Žalostno je namreč to, da vsi ti Dobri možje za en dan, Božički za brezdomce, akcije kot so Božič za vse ipd. že z imeni spodbujajo pomoč, dobrodelnost in sočutje. Potem lahko iz tega sklepamo, da je le teh vrednot danes v družbi premalo. Vsakega razžalosti dejstvo, da otrok brez Božička za en dan ne bi dobil nobenega darila pod smrečičo. Ampak na drugi strani je veliko družin in otrok, ki ga prav tako ne bodo dobili, ker akcije mogoče ne poznajo, ali se ne želijo tako ali drugače izpostaviti. Pri tej temi se sama vprašam tudi, kam je izginila kreativnost in domišljija pri obdarovanju? Darilo je lahko tudi objem, povabilo na kavo ali čaj, domači lepo okrašeni piškoti, kupon za sprehod ali razvajanje, lepo zavita božična krogla za jelko, piškoti v kozarcu, živalice narejene iz blaga ali nogavic, škatla za čevlje, ki se spremeni v čarobno igralno skrinjo, doma narejena lanterna iz kozarcev za vlaganje, na kavču spleten šal in še in še. Sama takšno darilo, narejeno iz srca in s pridnimi rokami veliko raje sprejmem in sem zanj zelo hvaležna. Za kupljeno čokolado ni treba veliko razmišljati, za domač dišeč medenjak in topel čaj s cimetom pa je bilo vloženega kar nekaj truda. Seveda pa vsi ne razmišljano enako. Niti podobno.

In ravno to je izhodišče za vse potrošniške zvijače, ki nas tako ali drugače hitro okužijo. Celo dajejo nam občutek topline in bližine, čeprav je ozadje čisto drugačno. Kraguljčki cingljajo, božički se ho-ho-hotajo in jelenčki plešejo, otroci se veselijo in starši se smejijo. V nakupovalnih središčih se počutimo bolje kot doma. V igračah in različnih izdelkih ter oblačilih, ki jih izdelujejo in pakirajo otroci ali prisilni delavci na bližnjem in daljnem vzhodu za par dolarjev na dan pa čisto zares ni nobene romantike. Ampak na to seveda ne pomislimo, ko vzamemo otrokovo najljubšo igračo, ki se sveti iz police in je čisto po naključu decembra še prodajana po »akcijski« ceni in na koncu ti jo še nekdo pri istopu iz trgovine lepo zavije. Popolno darilo, za katerega je nekdo res pisal Dedku Mrazu. Zdi se, da smo vse naredili prav. Nekdo, ki pa nima toplega doma, niti tople odeje, niti toplega napitka, o toplem obroku pa lahko samo sanja, pa je mogoče pisal za rokavice, kapo, zimske dolge spodnjice in odejo. Njegova jelka je tista na kakšnem mestnem trgu, družine pa že dolgo ni videl ali pa je več nima. In spet je tu kakšna organizacija, ki bo poskrbela, da bo dobil tisto malenkost, ki si jo je zaželel. Pa ne zato, ker je muhast in je lani že dobil kapo, letos bi pa imel rokavice. Ampak zato, ker ga je lani zeblo v glavo, letos pa ga zebe v roke. Drugo leto pa bo mogoče dobil odejo, da se bo z njo pokril na klopici v parku ali v svoji hiški iz kartona. Med tem, ko bomo mi srkali vročo čokolado na kavču, opazovali in občudovali svojo bogato okrašeno jelko (ki je sigurno pol metra večja in 20 evrov dražja od sosedove) in razmišljali, če bi kupili še enega utripajočega jelenčka, ker mogoče je tistih pet na dvorišču pred hišo malo premalo izstopajoče. Zavetišča za brezdomce pa pokajo po šivih od prezasedenosti.

Žalosti me tudi misel, da bo tudi letos veliko otrok ostalo brez daril za praznike, da jim mame ne bodo mogle speči piškotov, ker je maslo letos res predrago in se že smatra za razkošje. Ja, prav ste prebrali. Maslo in jajca so razkošje. Veliko očetov bo kljub temu, da vsak dan (in noč) hodijo v službo imelo občutek, da so razočarali družino, ker na mizi ne bo pršuta in penine. In ne zato, ker ne bi dobili plače, ampak zato, ker jo, še preden jo dobijo, porabijo za sprotne stroške in položnice. Pa vendar, če bi Božični večer preživeli z njimi, ne bi imeli občutka, da jim kaj manjka. Mame postanejo čudodelke v tem, kako veliko lahko nastane iz preprostih sestavin in tudi najpomembnejše sestavine v teh družinah ne manjka. To je ljubezen. Ker to je vse kar imajo in kar jim preostane. Da se imajo radi. To niso družine, ki bi se odločale ali bodo šle čez praznike smučat ali raje malo na morje. To so družine, ki se odločajo, katero položnico bodo plačale oziroma kaj bodo manj pogrešali (elektriko ali ogrevanje). To je realno stanje in se ne dogaja nekje daleč stran od nas, ampak se dogaja našim sosedom, prijateljem, sodelavcem, sošolcem in znancem. Blišč počasi, a vztrajno nadomešča beda.

Prav tega se vedno bolj zavedamo tisti, ki se velikokrat srečamo s takšnimi situacijami. Tisti, ki poznamo družine v takšni in drugačni stiski. Tisti, ki tako ali drugače pomagamo. Eni zbirajo denar, drugi oblačila, tretji božična darila, četrti hrano, peti pomagajo odraslim, šesti pomagamo otrokom. So uporniki in so podporniki. Nazivi organizacij niso pomembni. Njihovo delovanje pa je še kako pomemben del delovanja družbenega sistema. Sama sem članica Društva Bumerang Sreče, kjer smo si že od samega začetka zadali cilj, da bomo organizirali dogodke za otroke iz socialno ogroženih družin. To po 7 letih delovanja še vedno počnemo. Ob tem delamo še veliko drugega, ker drugače ne bi mogli obstajati, ampak nasmeh na otroških licih in možnost, da otroci ne glede na socialno, ekonomsko, versko, politično in etično ozadje, kakovostno preživijo svoj prosti čas, je ostala naša prioriteta. Čas, ki je namenjen igri, športu, naravi, ustvarjanju, spodbujanju domišljije, zabavi. To niso samo pravice, zapisane v Konvenciji o otrokovih pravicah, temveč so to temelji za optimalen in celostni otrokov razvoj. Za tem ni nobene velike znanosti. Samo otroke moraš imeti rad in verjeti moraš, da lahko vsak nekaj naredi za to, da so srečni. Osebno menim, da so otroci tista ranljiva skupina, ki si sama ne more pomagati, saj ne znajo iskati rešitev kot to že zmorejo odrasli. V našem društvu verjamemo v to, da če srečo deliš med druge, se ta tako ali drugače povrne. To je nagrada za naš trud, delo, čas in konec koncev za sredstva, vložena v to. Seveda je treba biti iznajdljiv. Potrebno je najti načine, da prideš do finančnih sredstev, ki omogočajo otrokom brezplačne tabore, delavnice, dogodke za družine in za obdarovanje socialno ogroženih skupin. Nekako imamo srečo, da znamo poiskati srčne ljudi med podjetniki, ki primaknejo kakšen del dobička. Prav tako smo se naučili, da se da z marsičem nekaj zaslužiti in da ta denar lahko porabimo za vse stroške, povezane z prirejanjem dogodkov za otroke. Veliko je tudi dobrosrčnih posameznikov, ki ponudijo svoje izdelke, hrano in igrače ali pa nudijo velikodušen popust na storitve. Nič ni nemogoče. Samo vztrajati je treba, če veš, da boš s tem spremenil življenje otroka na bolje. Velikokrat se srečamo s težkimi zgodbami, polnih žalosti in obupa. Mogoče bolj posredno kot neposredno. Nihče ne govori rad o svoji bedi. Sedaj smo že razvili očutek, kje smo potrebni in kaj lokalna skupnost, v kateri delujemo, potrebuje od nas. Vsak otroški nasmeh in sreča v očeh nas motivirata, da vztrajamo in se razvijamo. Največ, kar lahko damo, pa je seveda naš čas, naša energija in pripravljenost pomagati.

To so tudi lastnosti, ki jih mora imeti vsak naš član društva. Nenazadnje gre za društvo, ki temeji na prostovoljcih in prostovoljnem delu. Ne, prostovoljci nismo izumrla vrsta dinozavrov. Smo zelo pomemben del verige pomoči, kajti menim, da je potreba po takšni ali drugačni obliki humanitarne pomoči vedno večja. In humanitarne organizacije ter dogodki (žalostno, a resnično) brez prostovoljcev ne bi mogle obstajati in funkcionirati. Seveda je prostovoljstvo danes dobilo različne nove razsežnosti in sama menim, da vsak ne more biti prostovoljec. Prav tako vse, kar se danes počne pod tem nazivom, še ni prostovoljstvo. Prostovoljec je v mojih očeh nekdo, ki se zaveda, da v svojem prostem času nameni čas in energijo za pomoč drugim. Prostovoljec je nekdo, ki lahko veliko ponudi. Ne samo čas, temveč tudi svoje znanje, spretnosti in energijo. Za svoje »delo« ne pričakuje plačila, certifikata ali potrdila o določenem številu opravljenih ur. Zelo me moti, da je v zadnjem času porast prostovoljcev, ki v sebi nimajo več nesebičnega vzgiba pomagati in si nabirati tašnih in drugačnih izkušenj, temveč je njihov interes čisto drugje. To je moje osebno mnenje. Seveda pa ne govorim tega na pamet. Prostovoljka sem že več kot 10 let, od študentskih časov naprej. Prostovoljka sem bila v različnih ustanovah in organizacijah. Pomagala sem otrokom, najstnikom, odraslim, upokojencem, osebam s posebnimi potrebami, brezdomcem, živalim in verjetno še komu. Tudi v časih, ko ni bilo povrnitve potnih stroškov ali nadomestila za malico, ko ni bilo potrdil o prostovoljstvu in ko si se moral najprej dokazati, da si potem lahko postal prostovoljec določene organizacije. Prostovoljka sem še vedno in verjetno tudi vedno bom. Menim, da ima človek to v sebi, mogoče celo v svojem zapisu DNK, nekje globoko v srcu. In prav od tam je treba izhajati.

Če je v tebi veliko srčnosti, dobre volje, empatije in pripravljenosti pomagati, poslušaj svoj notranji glas in pomagaj. Pomagaj tam, kjer meniš, da je potrebno. Lahko je to pri sosedu na dvorišču, ko je potrebno sčistiti sneg ali pokositi zelenico. Lahko je to na avtobusu, ko odstopiš sedež komu, ki težko stoji. Lahko je to tako, da pripraviš darilo za Božička za en dan. Mogoče lahko pomagaš v lokalni šoli in spremljaš otroke na predstavo. Lahko prodajaš izdelke, katerih dobiček gre za društva, ki pomagajo živalim. Lahko se včlaniš v društvo, ki organizira dogodke za otroke. Lahko daruješ kri. Lahko sprehajaš kužke v azilu. Lahko spremljaš otroke na poletna letovanja. Lahko doniraš denar. Lahko zbiraš zamaške. Možnosti je veliko. Le odločiti se je treba. Vsako dobro dejanje šteje. Predvsem pa ne smemo pozabiti na to, da vsi, ki potrebujejo pomoč, te ne potrebujejo samo decembra, temveč celo leto, vseh 12 mesecev, 52 tednov in 365 dni. Nekateri celo več let in večrat na dan. Verjemite, da vam bodo ti posamezniki hvaležni. Vsak, ki dobi pomoč in jo zares potrebuje, jo zna tudi ceniti. In to hvaležnost zna tudi izraziti.

Menim, da imamo vsi v sebi še določeno rezervo. Mogoče se moramo v vsem tem vrvežu, karierizmu in potrošništvu ter storilnostno naravnanem načinu življenja malo ustaviti in razmisliti o tem, kako funkcioniramo in kako se obnašamo. Nič nas ne stane, če smo prijazni drug do drugega. Nasmeh neznancu je zastonj. Prav tako boste polešali dan nekomu, ki mu pridržite vrata, nakažete prednost na cesti ali, če pozdravite prodajalko, ko pridete v trgovino. Mogoče celo komu pomagate odnesti težke vrečke v avto. Meni je zadnjič gospod podaril kuponček za knjigo, kljub temu, da sem jaz dobila štriri in bi lahko svoje štiri podarila njemu in bi on dobil knjigo. To sem se spomnila šele doma. Priznam, bila sem rahlo razočarana nad sabo. Ampak gospod je bil zelo srečen, ko je lahko dobronamerno pomagal meni. To je bil »top« trenutek mojega decembra. Takoj za petjem in plesom na božičnem rajanju z »mojimi« bumerangastičnimi otročki. Zadnji top dogodek letošnjega leta bo kakšen umirjen večer v dvoje in božična večerja z vso družino. Sliši se osladno. Ampak z leti in z izkušnjami ugotoviš, da je to tisto, kar šteje. Ugotoviš, da denar ne more kupiti sreče in zdravja ter, da nič ne more nadomestiti družine in iskrenega prijateljstva.
Zato bo tudi moja poslanica za leto 2019 podobna, kot že ostala leta, navdihnil me je A: Holmes, ki pravi: »Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko denarja ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.« Velikokrat razmišljam, kako bi bilo, če bi vsak v dobrodelne namene namenil samo majhen znesek. Ni treba več, kot da bi se enkrat odpovedali kavi v kavarni ali čokoladici v trgovini. Ampak to so samo razmišljanja in želje. Realno stanje je drugačno. Tisti, ki lahko dajo, raje vzamejo, tisti, ki pa nimajo veliko, pa ponavadi še to podarijo. Zato bi bilo veliko bolje, če bi vsak pri sebi razmislil in bil iskren v tem, kaj v resnici potrebuje za srečo v življenju. In kako lahko pomaga. Ni pomembno, na kakšen način. Finančno, z delom, z besedami, z objemom, s poslušanjem, z držajem za roko, s pakiranjem daril, z nasmehom, z materialnimi sredstvi, s toplim stiskom rok. Vse šteje in vse dobro dene.

Za začetek pa lahko vsak napiše iskreno pismo Dedku Mrazu.
No pa poskusimo:
»Dragi Dedek Mraz! Letos sem bila zelo pridna. Zato te prosim, da mi izpolniš nekaj želja. Prosim te, da sosedi popraviš streho, ki ji že dolgo pušča. Želim si tudi, da Miha na koncu ulice dobi kolo, ki mu ga njegova mama ne more kupiti. Želim si veliko nasmejanih otrok. Želim si, da bi vsi otroci v šoli imeli zastonj malico in kosilo. Želim si, da bi vsak otrok lahko poleti odšel na morje. Želim si, da bi vsi otroci lahko šli v zimsko šolo v naravi. Želim si, da bi vse mamice in očki delali manj in imeli več časa drug za drugega in za svoje otroke. Želim si, da bi bila drsališča pozimi zastonj za otroke. Želim si bi v vse šole in vrtce prišli škratki odigrat zastonj predstavo in da bi vsi otroci še dolgo po končani predstavi govorili o tem, kako zanimiva je bila. Želim si, da nikogar nikjer na svetu ne bi zeblo. Želim si, da bi bilo dovolj hrane za vse lačne. Želim si, da bi vsi imeli službe z dostojno plačo in, da upokojenci ne bi rabili honorarno delati. Želim si, da ne bi bilo treba zbirati zamaškov za nakup invalidskih vozičkov za gibalno ovirane otroke. Želim si, da ne bi bilo treba zbirati sredstev za operacije otrok v tujini, ampak da bi jih brezplačno opravljali tudi pri nas, ne pa na drugem koncu sveta. Želim si, da bi vsak otrok kdaj pihal mehurčke, lovil metulje, delal angelčke v snegu, čofotal po lužah in ne bi imel nobenih skrbi. Želim si še veliko vsega. Ampak naj bo to zenkrat dovolj za leto 2019. Obljubim, da bom še naprej pridna, da bom poslušala mamo in da bom vestno hodila v službo. Vem, da me boš obiskal tudi drugo leto. Hvala!«