Nikoli nisem pretirano hodila v hribe, ker s tem nisem odrasla. Najbližje, kar je moja družina bila pohodništvu, je bila mamina želja, da se včlani v planinsko društvo, pa niti do planinske knjižice ni prišla. Smo pa seveda bili športno aktivni na različnih drugih področjih in ta ljubezen do gibanja in narave je ostala.
Tako se, odkar imam lastno gospodinjstvo, odpravim kdaj tudi v hribe. Idej za izlete na družabnih omrežjih ne manjka. Fotografij čudovitih vršacev je pravzaprav toliko, da se človek včasih vpraša, ali jih je sploh vredno iti pogledat v živo in lesti gor več ur ali pa bodo kičaste fotografije razgledov potešile raziskovalnega duha kar iz kavča. Ampak ja, vredno je.
Narava in gore nas spomnijo, kako majhni in minljivi smo in kako so one večne. Del te večnosti skušamo uloviti vsakič, ko smo zgoraj. Sonce nad vršaci vzhaja drugače. Ko je dolina še v temi, se visoko zgoraj že dvigamo proti svetlobi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Danes, ko nihče več ne gre od doma brez mobitela in dodatnega polnilca v nahrbtniku, ni strahu, da najlepšega razgleda z vrha ne bi uspel fotografirati in objaviti na instagramu. Če se ne moreš pohvaliti, nima smisla, da si sploh lezel gor. Tako pridemo do novodobnega pojava »instagram hribovk«. Tuhtam, ali je poplavo deklet, ki se pri temperaturi deset stopinj v pajkicah in prekratkih topih slikajo na vrhu gora, povzročil ravno razmah instagrama. A so hodile v hribe še pred »fotošop ero« ali pa jih prej niti sirovi štruklji niso uspeli prepričati, da grejo na Šmarno goro.
Če bi na pol poti prišle do spoznanja, da jim je »crknil« telefon in da na instagramu ne bodo mogle objaviti »selfija« na osvojenem vrhu, bi se verjetno kar obrnile in šle nazaj v dolino. Tema nikakor ne zadeva samo deklet, je pa dejstvo, da je spoliranih seksapilnih fotografij predstavnic ženskega spola za odtenek več. Videti so, kot da so se na goro spustile lahkotno kot angeli in ob tem niso spustile niti kaplje znoja – na splošno radost moških, ki jih potem všečkajo. Še večji copatarji so fantje teh deklet, ki na vrhu niti piva ne morejo spiti v miru, preden (če imajo srečo) v petnajstih poskusih ne ustvarijo popolne fotografije.
Zanima me, kaj je bila prekretnica v zgodovini pohodništva in športa sploh, da ni bilo več dovolj dobro, da greš gor v trenirki in v ponošenih, ne nujno modnih, pa vendar toplih in funkcionalnih oblačilih in preprosto uživaš. V gori, ki stoji pred tabo in šteje vsak tvoj vzdihljaj. Sama glede tega ostajam zvesta svoji kmečki naravi in zapuščini in grem v naravo in v hrib v prvi vrsti, da se nadiham svežine. Da poslušam tišino megle, sonca, vetra in se naužijem zelene in modre. Da brez zadrege »švicnem« in odidem v dolino »lažja«. Daleč sem od profesionalizma. Daleč še do Triglava, kaj šele do Kilimandžara. Ampak počasi, korak za korakom zajemam skalo. Prevzamejo me moč gora, trdost, surovost narave in seveda neizmerna lepota kot mehke vate razprostrtih oblakov. Seveda tudi jaz podležem in z veseljem naredim kakšno fotografijo. Občasno na instagramu objavim kakšno doživetje ali stvar, ki me navduši in jo želim deliti in morda s kom komentirati. Pa ne zato, da bi štela všečke, temveč delim misli, ideje in s kom najdem skupne interese ali strast. Ampak daleč od tega, da bi želela deliti vse. Nekateri trenutki so samo moji.
V zadnjih mesecih sem osvojila nekaj novih vrhov. Včasih v družbi, večkrat sama. Nekaj je bilo srednje visokih hribov, trije pa so se s svojimi vrhovi že dotikali neba. Po moje bi samo še nekaj kamnov zložila gor, pa bi bili krepki dvatisočaki.
Od vseh izletov, gozdnih, potočnih, jezerskih, morskih in gorskih je le kak pogled z vrha ostal zapisan na instagramu, vsi drugi so ostali zapisani le v meni.
Naj bodo narava in gore v prvi vrsti raziskovanje, meditacija, odmik, zatočišče in kraj, vreden strahospoštovanja. Tudi v gorah je mraz in tudi v gorah zabrije veter, ki ga je treba doživeti. Na popolnih fotografijah vetra ni.