Kako da ne bi poznal mojih staršev in starih staršev, saj smo se pa nekoč v tem mestu vsi poznali. »Spredaj imaš predolge lase, ki ti grejo v oči in ti kvarijo vid,« je nadaljeval, potem pa me kar s šolsko torbo posadil na stol, vzel škarje in mi pristrigel šiške. Pogledal je od daleč, prikimal, mi lase popihal s frizerskim čopičem in ocenil, da je zdaj bolje. »Tak, zdaj ti lasje ne do šli v oči, da se boš fčila. Pa pozdravi doma,« mi je še povedal, jaz pa sem mimo meščanskih hiš, Benkove mesnice, nekaj mestnih kmetij in Benkičeve gostilne odšla proti domu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Odbojka: Sobočanom se je vendarle odprlo
Ekipo ravenskega Fužinarja so v 10. krogu prve A-lige premagali prepričljivo s 3 : 0 in pobegnili z zadnjega mesta lestvice.
Tudi mimo Benkičeve gostilne, kjer so poleg šanka imeli vitrino z bonboni, napolitankami in žvečilnimi gumiji. Nekoč sva s prijateljico preobrnili svoji šolski torbi, da bi našteli 70 par, ravno dovolj za eno bazoko. Žvečilni gumi, ki si ga lahko prelomil na pol po tisti črti, ki žvečilnega nikoli ni razdelila natančno na dva enaka dela. Ko sva vstopili, naju je eden od moških vprašal: »Vüvi sta tuj na špricer prišli?« »Nej, po žvečilni,« sva povedali v en glas. Pa je namignil natakarici, naj nama da vse, ki jih imajo v vitrini. Izpraznila je škatlo, da sva jih zvrhan kup nesli v spodvihani majici.
Naj se vrnem k prvotni zgodbi. Ko sem z novo pričesko prišla domov, me je mama presenečeno pogledala in vprašala: »Kdo te je tako poševno postrigel?« Na frizerja Donka in zgodbo o nepričakovanem striženju, ki smo se ji še dolga leta smejali, me je spomnila tudi ulična razstava Kološevih fotografij v drevoredu Martina Lutra.
Kmalu za tem so Donkov brivski salon in Benkičevo gostilno ter mnoge čudovite stavbe ob Lendavski podrli, namesto njih pa so zrasli betonski in brezosebni bloki, ki so v 80. letih pomagali izprazniti Goričko in podeželje. V naslednjih letih do danes je padlo še več stavb, ki so našemu mestu dajale značilno podobo, in odšli so tudi ljudje, ki so v njih živeli ali delali ter mestu dajali karakter. Kako živahno je bilo v našem mestu, lepo kažejo črno-bele Kološeve fotografije.
V zadnjih letih se je življenje, nakupovanje in tudi dogajanje vztrajno preseljevalo na obrobje mesta. V mestu so se zapirale majhne trgovine in delavnice, v katerih si lahko kupil in opravil vse, kar je bilo treba, prav tako znameniti soboški lokali Kolodvor, Podmornica, Central, Jelša, zdaj še Diana … To so bili prostori, kjer so se ljudje družili, srečevali, pili kavo, kar koli že to pomeni, ali ob večerih z vsakim brizgancem uspešneje reševali ne le svoje, ampak svetovne probleme.
Z vsakim zaprtim lokalom, prazno hišo ali izložbo pa je tudi Sobota izgubljala svojo dušo, šarm in čar.
Središče Sobote se danes prenavlja, dobiva novo, bolj odprto in svetlo ter – upajmo da – tudi bolj zeleno podobo. Lepo bi bilo, da bi tudi druge pozabljene in skrite kotičke mesta sčasoma uredili in jim dali urbani videz. Mesto niso samo prenovljene ulice in ni samo glavna ulica, nista samo marmor in kamen, da je mesto prijetno, je potrebno nekaj več. Mesto mora biti živahno, razgibano, stičišče ljudi. Da se tudi ve, kje skuhajo najboljšo kavo, kje točijo najboljši brizganec, ali da se ve, kje lahko koga srečaš ali se mu izogneš.
Poleg obnove ulic je treba nekaj narediti, da mesto zaživi, da se mu da vsebina, vsak dan, ne le ob posebnih priložnostih, da se napolnijo prazne in sive stavbe, kajti dokler so stavbe v mestu prazne, na ulicah ni življenja in dogajanja, je mesto kot mesto duhov. To pa je že malo zahtevnejša naloga. Ampak zavedajmo se, da dobro vzdušje ustvarjajo ljudje, tisti, ki so tu, in tisti, ki prihajajo. Tudi pri nas v Soboti je zdaj možno tako kot v kakšnem velemestu oddati elektronsko naročilo za hrano in pijačo ter čakati, da pokličejo tvojo številko. Ampak, a ne hodimo vsi raje v take lokale, kjer natakarji ali »kelnarce« vedo, kakšno kavo pijemo, in imajo čas, da za trenutek poklepetajo z nami, da najraje hodimo tja, kjer nismo le številke in kjer ni treba na skodelico kave napisati našega imena.
Ljudje si želimo osebnih zgodb, ki nam bodo nekoč priklicale prijetne spomine in nasmešek. Pa naj bo o nepričakovanem striženju ali žvečilnih od Benkiča ali katera druga. Vsi jih imamo.