Sprva mi je bilo ob tem malce nelagodno, saj nisem vedela, kakšen odgovor jim moram dati, da jih bo zadovoljil. Očitno sem po mnenju družbe že v tistih letih, ko se pričakuje, da se bom kmalu poročila in »vozičkala«. Če pogledam okrog sebe, je res veliko mojih vrstnikov in prijateljev že v vlogi moža in žene, mnogi med njimi so že tudi postali starši. Sčasoma mi je začelo to vprašanje, ki se z leti pojavlja vse pogosteje, iti na živce. Čeprav v meni takrat vre, se ljudem, ki me to sprašujejo, večinoma le nasmehnem. Odgovorim jim, da bo že prišlo do tega, ko bosta čas in oseba prava. Mislim si seveda druge stvari. Sprašujem se, ali so res ljudje nekoč, očitno pa nekateri še danes, »ujeli« prvega ali prvo, ki jim je prišel oziroma prišla naproti, in si z njim ustvarili skupno življenje. Glede na vprašanja, ki jih dobivam, pri čemer seveda nisem edina, bi očitno moralo biti tako. Kot gremo vsakodnevno v trgovino in kupimo kruh, tako bi po mnenju mnogih morali najti tudi partnerja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Preleti žerjavov) Prvi so jih opazili na Cvenu
Jesenska selitev bo trajala do konca decembra, tako da še imamo možnost, da jih zagledamo.
Zastavlja se mi tudi vprašanje, ali smo mladi, med katere se še prištevam, pri skoraj tridesetih ali pa nekaj čez trideset, kužni, če smo še vedno samski. Glede na milo rečeno neumna vprašanja, ki nam jih okolica zastavlja, in predsodke, ki jih pri tem ima, je verjetno res tako. Sicer ne morem z gotovostjo trditi, kaj vse se ljudem poraja v glavi, ko jim poveš, da si še vedno samski. Vseeno pa se mi zdi, da se sprašujejo, kaj je z nami »narobe« oziroma zakaj smo po njihovem mnenju izbirčni.
V glavi se mi vrti še več pomislekov. Sprašujem se, ali mladi samski ljudje, ki se bližajo tretji okrogli obletnici, po mnenju družbe ne morejo živeti kakovostnega, zabavnega in izpopolnjujočega življenja, če nimajo partnerja in družine. Sama zase tega res ne morem trditi. Poleg službe, ki jo z veseljem opravljam, si vzamem čas zase in se ukvarjam s stvarmi, ki mi veliko pomenijo. Prav tako zaradi samskosti nisem sama. Imam družino, prijatelje in sorodnike, na katere se lahko zanesem in s katerimi preživljamo čudovite trenutke. Služi mi tudi zdravje, imam dom, v katerega se lahko vračam, to pa veliko šteje.
Ravno zato mi vprašanja v smislu Kaj pa ti čakaš gredo zares na živce. Samskost, vsaj v mojem primeru, ni zavestna izbira, prav tako ni stvar izbirčnosti. Verjamem, da je vsem nam lepo, ko imamo nekoga, h kateremu se lahko po težkem in napornem dnevu vrnemo, se mu stisnemo v objem, mu zaupamo svoje skrbi in tegobe ter se medsebojno spoštujemo in si zaupamo. Dokler tega ni, je po mojem mnenju umestno vprašanje, ali je res vredno biti v zvezi za vsako ceno. Ne glede na to, koliko si star. Če smo že pri starosti. Danes praznujem rojstni dan. Že nekaj let zapored tudi doma ob rojstnodnevnem voščilu poslušam »nasvet« očeta, ki mi pravi: »Telko gledaj, ka do naslednjoga rojstnoga dneva koga pripelaš.« Želja očeta je tudi moja želja. Naj se torej le izpolni.
