Napisati želim zgodbo o tem, kako je nastajalo morje. Ne o stvarjenju morja, ampak o različici njegovega poosebljanja v času nekega še ne dokončanega življenja. Morje je začelo nastajati s pripovedovanjem otroku o morju kot čudu sveta. Voda, ki je po pripovedovanju odraslih vlekla v smrt človeška telesa v strugi Mure, je zlita v morsko korito držala na površju strašne bojne ladje. Te so v času prve svetovne vojne služile, tako kot zvesti mornarji, avstro-ogrski monarhiji. Prva podoba morja, ki jo je ta otrok uzrl, je bila razglednica z bojno ladjo Radetzky, narisano na sinji gladini Jadranskega morja, za katero je bil prepričan, da obstaja tam daleč na koncu sveta. Morje, ki je po pripovedovanju starega mornarja nosilo na gladini strašno ladjevje, a se enako kot mörska voda udiralo pod koraki še tako lahkega človeka, se je rojevalo v življenje otroka v neslišnih podobah. Potem pa mu je mati dala zvok z vznesenim recitiranjem: »Buči, buči morje adrijansko! Nekdaj bilo si slovansko, morje adrijansko!« Bučanje morja je bilo v otroški glavi razloženo z zvokom bučanja poletnih neviht. Prav tako v svoji nevednosti otrok še ni razumel, da odtenka morja, ki ju je spoznal v družini, nista v sozvočju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dostop do zdravstvene oskrbe za osebe z oviranostmi do petkrat slabši kot za ostale
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje ob današnjem mednarodnem dnevu invalidov opozarjajo na velike razlike v zdravju med različnimi skupinami prebivalstva, pri čemer osebe z oviranostmi po njihovih navedbah izstopajo v negativnem smislu.
Prišel je čas, ko so otroške oči še same uzrle to čudo stvarstva, ki je po pripovedovanju svetopisemskih knjig zakrivilo strašen vesoljni potop. Spoznanje, da je bučanje morja zvok, ki ga ni mogoče primerjati z nobenim, ki se je razlegal po panonski pokrajini, da ima morje odtenke modre, ki jih ni mogoče najti med ducatom lesenih barvic, da je sploh drugačno, kot ga je slikala misel, je zarezalo globoko. Prvo srečanje z morjem je ganilo rahločutno otroško dušo, ne zaradi barve, širjave in bučanja, ampak zaradi duha zdraviliške kolonije. Bolezen je bila kriva, da je moral v slani vodi izmiti grenke solze domotožja. Z domačega praga je bilo morje videti kot razkošje, v resnici socialistični projekt za prikrajšane in bolehne otroke kmečkih in delavskih staršev, ki svojih otrok sami niso zmogli peljati na počitnice. Trpkost »projektne« zaznamovanosti otrok je še danes radijski voditelj Andrej Karoli posredno izrazil v želji: samo da ti otroci nikoli ne bodo del projekta Botrstvo. Počitnice na morju otrok iz obubožanih družin so videti kot darilo tistim, ki zanje nekaj prispevajo, in v trenutkih njegovega sprejemanja tudi prejemnikom. A z leti marsikatere spomine iz otroštva dohiti senca resnice.
Zaradi nedosegljivosti je v srednješolskih letih željo po oddaljenem morskem sadežu nadomestila poletna vročica. Vznemirjenost med tednom, ko so bili dnevi večino časa zapolnjeni z delom na žitnih poljih, se je stopnjevala do sobotnega večera. Takrat je glasba z odprtih teras vabila na veselice. Dotikov željna mlada telesa so prepletena na plesišču valovala v ritmu glasbe, razgaljena ramena mladih deklet in razbeljena zatilja fantov so sijala v soju noči. Prsti so se dotikali teh koščkov kože, pod tankimi poletnimi oblačili je v objemu nežnosti telo plapolalo v ritmu morja. Sanjski čoln je vozil objete mlade pare pod tri palme na otoku sreče ... Tri palme na otoku sreče, kjer oblaki krožijo vso noč, kjer ladja se k sreči premika in kmalu v luki bo. Tri palme, tri skrivnosti, tri sence – naš raj, naše nebo in naš dom. Zdaj, opazujem, so veselice ritem samega sebe, selfijev in priložnosti za skupinsko poplesavanje. Dvojina se je nekam izgubila. Zdi se tudi, da razgaljena koža ne kliče več po nežnih dotikih, ampak le še tetovaže vabijo poglede.
V študentskih letih se je hrepenenje po morju s plesišč poletnih večerov preselilo pod šotore, za katere običajno ni bilo več prostora v senci borovcev. Hrana se je skuhala v enem loncu na majhnem plinskem gorilniku, objem slane vode je blagodejno hladil pregreto telo od vroče noči, ki je trajala do jutra v ritmu rokenrola. Sijoče oči nad zagorelimi ličnicami je bilo vse, kar smo mladi takrat pričakovali od morja. Življenju so se hitro dodajala leta in beseda morje je dobila enačaj z dopustom. Otroci na zadnjih sedežih avtomobila, podaljšanih v ležišča, z vrečami krompirja, kumaric in še druge obstojne domače zelenjave, zložene tja, kjer bi morale počivati noge. Samo da smo šli, je prevevalo vse v avtomobilu brez hlajenja, zadovoljstvo, da smo skupaj in s časom, ki je bil od jutra do večera in še prek noči samo naš. To je bilo morje za umirjanje duše, kraj srečevanja sreče v objemu vseh vrednih neke ljubezni.
Zdaj ko se v pogovore o morju vrivajo preračunavanja, kako drago je postalo vse, sama še vedno sanjam. Ob toplih večerih kličem iz spomina odtenke morskih barv in vonjav, ušesom prijetno pesem škržatov čez dan in večerno pljuskanje valov ob obalo. To je vse, kar še želim zase dodati v mozaik zgodbe o nastanku morja. In da je ob meni moje sonce, moja ljubezen, katerega telo diši lepše od vseh poletnih vonjav, katerega roka boža mehkeje od katerega koli vala morja, katerega glas je milozvočen bolj od pesmi vseh škržatov.