Ko pred kratkim neki večer nekaj kar tako s prenosnikom v naročju na kavču klikam po spletu in že na pol dremam, zazveni sporočilo aplikacije WhatsApp. Kliknem nanj in vidim, da mi piše prijateljica Ida, s katero sva skupaj z Jernejem (Dubioza kolektiv) in drugimi vrsto let posvetila bendu Lollobrigida. Piše mi, ali se lahko slišiva, ker ima zame nekaj, kar bi me utegnilo zanimati. Ido spremljam v glavnem prek socialnih omrežij, saj je zaradi svoje prepoznavnosti kot voditeljica in glasbenica postala tudi influencerka, kar pomeni, da namenja dobršen del dneva objavam na spletu. Najin pogovor steče, kot bi ga nadaljevala takoj po tistem izpred dveh let, ko sva nazadnje sodelovala. Pošlje mi osnutek skladbe, enako kot vedno, slišita se pritiskanje prstov na plastični otroški sintetizator in diskretno odpeta melodija na mikrofon od prenosnika, da ne bi zbudila otrok, ki so ob pozni večerni uri že globoko v deželi Tižule Mižule. Naslov skladbe je 70 in na igriv način pripoveduje o tem, kaj vse namerava početi s svojim ljubljenim, ko bo stara 70 let. Brez oklevanja vzamem ponudbo in že čez nekaj dni snemava v mojem studiu v osrčju Sobote. Ustvarjava sproščeno in vmes obujava spomine, skladba pa se gradi in vse bolj postaja podobna končnemu izdelku. Kmalu za tem dobi skladba tudi odličen videospot z odpiljenimi starejšimi damami, ki se v barvitih opravah veselijo življenja. Zabavno in sproščeno — prav taka je tudi Ida, zato si z lahkoto predstavljam enako sodelovanje, ko bova stara 70 let.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Če nas seveda prej od česa drugega ne pobere, nam bo staranje v prihodnosti gotovo vse bolj prizaneslo. Nedavno sem čisto po naključju na enem najpopularnejših podcastov (spletnih oddaj) The Joe Rogan Experience zasledil gosta Davida A. Sinclaira, ki je avstralsko-ameriški biolog, znanstvenik in profesor na Harvardu. Sinclair je vodilni strokovnjak na področju staranja, podaljševanja življenja in raziskovanja vpliva genov na staranje. Kar me je najbolj osupnilo, je bila njegova trditev, ki pravi, da je mogoče ne le upočasniti staranje, temveč ga celo obrniti vzvratno v pomlajevanje. Nehote se mi ob tem v misel prikrade »eliksir večne mladosti« iz črne komedije izpod taktirke genialnega režiserja Roberta Zemeckisa Smrt ji lepo pristoji (Death Becomes Her), posnetega leta 1992. Rivalstvo med dvema ženskama, Madeleine Ashton (Meryl Streep) in Helen Sharp (Goldie Hawn), pripelje do bizarnih preobratov, ko ekscentrični plastični kirurg (Bruce Willis) predstavi magični napoj za pomlajevanje. Slednji bi tak napoj trenutno zelo potreboval v resničnem življenju, saj ne moremo prezreti novic o njegovem zdravstvenem stanju v zvezi z demenco, ki ni ravno obetavno. Prvi spomin na Willisa mi sega v zabavno serijo Delo na črno (Moonlightning), predvajano na malih ekranih konec osemdesetih, kjer je blestel ob soigralki Cybill Shepherd. Samo nekaj let pozneje pa ga je med zvezde lansiral vsem znani Umri pokončno (Die Hard) režiserja Johna McTiernana, ki je bil glavni gost na letošnjem, 19. Grossmanovem festivalu fantastičnega filma in vina. McTiernanovi filmi so znani po dinamičnih akcijskih prizorih, napetosti in dovršeni režiji. Umri pokončno je postal kultni film žanra akcijskih trilerjev in je prinesel tudi nadaljevanja.
Tovrstni filmi se zagotovo ne starajo, kot se staramo mi. Ampak »kdo bi rad živel večno?«, se je spraševal tudi slavni Freddie Mercury, ki bi danes zaradi napredka zdravil z isto boleznijo z lahkoto dočakal starost.
Na koncu lahko rečemo, da čeprav je David A. Sinclair s svojimi raziskavami na področju podaljševanja življenjske dobe vzbudil veliko zanimanja, za zdaj še ni odkril napitka za nesmrtnost ali čarobne formule za pomlajevanje. Čeprav si torej morda želimo, da bi bili večni mladeniči ali večne mladenke, trenutno še vedno ostajamo ujetniki naravnega procesa staranja. Vendar pa ne smemo pozabiti, da staranje prinaša tudi številne pozitivne stvari, kot so modrost, izkušnje in razvoj osebnosti. Medtem ko še čakamo na čas, ko se bomo morda res lahko pomlajevali, je najbolje, da živimo zdravo, polno življenje, uživamo v vsakem trenutku in se osredotočimo na to, kaj lahko storimo danes, da se počutimo dobro in ohranimo svoje zdravje. Kot pravi rek: Staranje je neizogibno, vendar to ne pomeni, da se ne moremo starati s slogom in nasmehom na obrazu!«